V začetku je bil b(l)og(os)

Baje je navedek v naslovu, paradoksalno, izjava Staneta Kavčiča. Nekega
dne je komentiral delo novinarjev, takrat še monopolnih IN patrijsko
kontroliranih medijev (DELA, Dnevnika, RTLJ,…) ko naj bi sam
partijski “reformni” šef izjavil “Nesposobne intelektualne cipe, še
vejic v teleksih, ki jim jih pošiljam ne znajo premaknit…”

Ta citat bi bilo zdj skoraj potrebno posodobiti. “Levo-liberalne psevdo-intelektualistične cipe”.
Utemeljitev?

Levo-liberalno politično opcijo v sloveniji tako zlorabljajo vsi od
partijskega botra Kučana, preko partizanskega “veterana” Stanovnika
(tip je v Kradeljevem štabu presedel 2. svetovno vojno, potem pa povsem
tipično boljševiško načeloval pobojem svojih “tovarišev”; a se čudimo
da je edini še živ????) do levo-lepega Boruta-ne-znam-se-niti-rok

Pretepen je v nedeljo obležal na pločniku 33 letni Matej. Umrl je po dolgem boju za življenje, v soboto ponoči.

Vprašanji, ki se postavljata sta:

- Kdo preverja podeljevanje licenc varnostnikom in kako je mogoče da sta v enem letu umrla kar dva človeka pod pestmi varnostnikov. Očitno nekaj ni povsem v redu z inštitučijo ki nadzira podeljevanje licenc varnostnikom. Konec koncev je moj “kolega”, ki je prav tako varnostnik, pred kratkim na Prešernovem trgu enajstletnim mulcem kazal delovno orodje: pištolo (na srečo brez nabojnika-vsaj to se je idijot spomnil da je naboje vn pobral) in “bokser”. Še ena pomenljiva o vedenju varnostnikov po mestu. Mimo mene, v kovnici, je šel varnostnik. Pozdravil sem in rekel “Dober dan, kovanček za srečo”. Tip mi je zabil “To je moja sreča” in z roko objel ročaj službene pištole. Janko je prasnil v smeh in po tiho, ko se je tip odvlekel dalje siknil “Idijot”.

drugo temeljno vprašanje ki se zastavlja pa je

-Kako je mogoče da smrt Človeka, pa čeprav je “klošar” ali Kralj ulice, ni dovolj pomembna za v medije???? Še posebej če vemo da je bil pokojni Ubit?

Jankovič, ko s(m)o ga ustavili na mestu spomina na Mateja, je kraljem dal denar, “zapijte spomin” je rekel in dal 50 evrov. Ena izmed potez župana, katerega dejanj ne odobravam vedno. Vsekakor pa je “renesančni princ”. Ve kdaj zapravljati in kako se prikupiti “raji”. Tusi s takimi prispevki Kraljem.

To sicer ne spremeni vprašanja kako odpraviti iz našega mesta nore varnostnike. Še manj pa reši dilemo kako norce spoditi iz vrst varnostnikov.

Štekam da varnostniki po diskotekah marsikaj vidijo, tudi doživijo. Ne smemo pa pozabit da jih večina sodeluje vsaj z enim dilerjem, da imajo “deleže” od vseh narkičev, ki hodijo v lokale, da torej govorimo o tem da je med varnostniki tako ali tako večina đanksov. Poznam zgodbe kako đanksi pri varnostnikih z “lajnami” kupujejo vstop v lokale, kako dilerji “izgubijo” kak gram, ko grejo mimo varnostnika: ta ni prepričan kaj je tip izgubil, se skloni in pobere, vmes pa je diler že v lokalu. Varnostnik gre potem “na wc pavzo”- pa naj gre za šmrkanje ali pa vbrizgavanje “z guni”-iglami.

Jp, Matej je bil moj prijatelj. Skupaj sva zapila njegovih 33 let. Skupaj smo pohajkovali, se smejali, veselili, pili in posedali za Ljubljanico.

Potem smo en teden trepetali zanj, upali…

V soboto smo izvedeli. Popoldan. Dokončno. Sum, strah, potrjen.

“HAHAHAHA kovanček, si videl kako se naredi kovanec za pet evrov?”

Otroški smeh, vesele oči, nagajiva drža.

“Čestitam, prevaral si me” sem rekel. “Da te ne znam skupo bi te platio” sem dodal. Smejala sva se. Roki sva držala skupaj v “gimme five” in se zavrtela v krogu, pod lepim zlatim soncem…

Pa tako lep dan je bil, preveč lep za smrt…

…ogledal sem si (ta film) to SKROPUCALO.

Moje mnenje?

Najbolj abotno sranje kar jih je kdaj napisal, že tako ne preveč brihtni Dan Brown. Še slabši film. Verjemite mi škoda je pet evrov za ogled teh abot.

Vsakdo, ki ima vsaj malo znanja in inteligence, ki ni povsem nerazgledan bizgec torej, bo v tej kopici laži prepoznal en sam samcat resničen prizor:

Verniki na trgu Sv Petra pojejo: “…častijo preblaženo Lurško Gospo. Ave, Ave, Ave Maria…!”

Še čudno da je režiser ta prizor sploh vključil v film. Tu se vidi kdo je v resnici Cerkev.

Vsekakor ne vredno ogleda če imate ajkju kakorkoli višji od 4 točk…

Svašta… Life is like a box of… ja, ja, ok, mama Gump. Štekamo.

25. aprila smo začel delat na Prešercu. Potem nas je zadnji teden preganjal dež. Zdj mam pa na kovnici že skor vrtec. Predvčerišnem je k meni pod večr prišel Ben Ten, ki dajnsko živi in obstoja. Na roki je imel čisto pravi Omnitrix/On-line-trix in prav zares je tak kuštravček kot v risanki/filmu. Star je mimo grede že 11.

Fantiču, je ime Jan, je s starega trga in je popolnoma hiperaktiven. Je pa tudi najbolj zabaven fante na Prešercu. Potem je tu še Rok, ki občasno pride mimo in malo posedi, tako da imam zdj že, kakor pravim vrtec. Tako ali tsako je imel Srečko prav, splača se nagovarjat otroke, tako da privlečejo starše… včasih, ko nič ne dobijo padejo v tantrume, ampak potem tolažim starše, češ, tu bomo celo poletje…

Včeraj torej z Janom delava, jst delam, on sedi in premetava modro blagajno po rokah, kaj je otrokom na blagajnah tako všeč???? to sprašujem zaradi sebe, k se še zdj s temi stvarmi igram. Samo poglejte moje delo v kovnici, živo vživljanje v igro (ne me tepst Lučka, vživljanje v vlogo je vredu za prodajo), ko so začel v cvetličarni, ki je bila včasih Pahorjev predvolilni štab, postavljati neke kavče in drugo opremo in tako cel dan.

Uletel so fotografi pa modeli pa vsega vraga folka od Diesla in imeli Fotosession. Na prešercu, Jaz nebi bil jaz, če nebi vsakega tehnika, ki je mimo šel z vozom napadel za kovanec in tako cel dan. Baje sem vsemu Dielovewmu fotosessionu ponujal vsaj po trikrat. Potem so pa uletel, popoldne, da lahko MENE poslikajo (možno da zato da bi pol mel mir).

Okol pete se je usul, pa to veste. No tik pred tem jo je Jan pobrisal domov, potem, ko se je po Prešercu vozil z biciklom, z rolerji na nogah, to mu je dovolu Tomaž, pa se je mulček, vseen zvrnil po tleh… ni se nič udaril, pa vseeno. Meni ni blo prov. Sj ko je prišel Rok je vzel še njegov kolo pa se še znjim vozil Z ROLERJI NA NOGAH.

Po tem, ko je Jan odpeketal, oz odrolala na stari trg, so po Miklošičevi vleteli visok zaraščen modrooki blondinec v luber-jack obleki, kitajka v vijolčnih škornjih in shizofren fotograf še bolj čudnega izglda, ki ni imel imiđa-umetnik torej, pa dva slovensko govoreča tipa.

Prestavl so mi prešo pred vhod od Centromerkurja,  pa mizo in me odvlekl tja. Blondi je vzel kladivo, vse smo prej koordinirali z Lučko, tako da je stvar dovolila in požegnala ;). In že se je začelo. Napetih pet minut kasneje smo bili konec. Tip z Diesla je vzel moj mejl in GSM številko, z lumberjackom sva se rokovala, za konec si je naredil še svoj kovanec, kar je fotograf znova poslikal.

Poanta? Te slike utegnejo bit na plakatih po Italiji, reklama za Diesel, kolekcija jesen/zima 2009/10.

Ikari, poštarski študent teologije, zdr tehnik/brat, kovničar in maneken…

Pa se poskušite kosat s tem CVjem,če se lahko.

Baje dobim tako fotke kot honorar, če lahko verjamete.

Nebi pa jst bil jst, če si nebi že predstavljal naprej: Marcus Schenkenberg (oče), Claudija Schiffer (mati) in jaz, kot otrok, nekje na Bahamih, na plaži- Dieslov katalog za poletje 2010. Si predtavljate????

RAvn sem o tem razmišljal, ko je zagrmelo in se uscalo… na srečo sem bil z vso opremo že pod streho. Poklical sem Lučko in dobil dovoljenje da pospravim. Tako sem odpeketal v Frančiškane, kjer mi je včeraj pater-vratar ponudil svojo GSM cifro, da ga lahko pokličem za vrata odpirat. Ko sem odhajal, sem najprej pozabil svoje ključe, po tem sem se vrnil po košaro za hotel Emonec. Ker pa mi nekaj, nisem vedel kaj, ni dalo miru, nisem šel do Emonca po Nazorjevi, skozi pašažo MGL in po Čopovi, pač pa po Miklošičevi na Prešerca. Tam sem našel še plakat in ga odnesel, kar skozi samostan, v skladišče. Pater vratar je bil dobre volje, pa je dovolil prehod mimo Frančiškove dvorane na vrt.

V Emoncu sem se naredil “tošeta” in postavil reklamco na mizo, poleg kavča sredi avle, ker oni imajo lokacijo za reklamce “dobro skrito”, kaj mi pa ženska ni dala boljših navodil…

V glavi sem že slišal šepet valov, modro morje, vroče sonce, jst lepo porjavel, se podajam žogo z Schenkenbergom in Schifferco… sanje, ampak lepe.

Ikari, fotomodel, svašta.

Ja, OK, glavni izgovor za strelske pohode, ki smo se jih vsi že tako cinično navadili, ki se dogajajo v ZDA je DOPSTOPNOST OROŽJA. Vsebolj pa se mi zdi, da je to zgolj “grešni kozel” iz znamenite Višnjegoske sodbe.

Vzemimo mene za model. Danes sem vstal, že spet, ob 4.25 zjutraj, pogledal na internet, pogoltnil zgodnji zajtrk in odpeketal na delo. Od pete ure dalje me ura priganja k delu in ker sem imel “malo” pošte sem, na svojo srečo, končal z delom ob dvanajstih. Zaradi narave dela sem si med delovnim časom kupil še kruh in odpeketal domov, takoj po končanem delovnem času.

Ker sem kot študent brez dela sem vzel še eno delo in tako si zagotavljam zmerno človeka vredno življenje. V odmoru med dvema službama sem si zastavil 4 telefonske klice:

- na ZD Meteklova moram poklicati zdravnico, oz njeno ambulanto, seveda sem prej preveril kdaj dela, da mi napiše recept za anti-depresive

- na UE Ljubljana moram vprašat kako prekličem staro vozniško in pridobim novo

- na SiMobilu moram dogovorit odlog plačila mobitela

in

-klicati na kadrovsko službo Pošte (kretenije) glede moje pogodbe.

V idealnem svetu bi mi to smelo vzeti nekako četrt ure časa, za vsak klic po kako minuto. A to ni popoln svet. Leibniz pa tudi nisem. Še toliko manj Kandid.

Stvar je torej taka:

- Kadrovnica, neumna frigidna kuzla, na pošti slovenije KRETENIJE mi je zagotovila, da mi po nobenih pravilih niso dolžni sporočiti ali mi bodo pogodbo podaljšali ali ne prej kot TRI dni preden se mi pogodba izteče. Sj ne da se mi jebe ali mi pogodbo podaljšajo ali ne, samo moti me to da je folk na pošti dokazano neumen. No butasti so v tej državi po defoltu VSI kadrovniki zaposleni s strani državnih firem (a je bebavost res pogoj za sprejem v kadrovsko službo???). Delo namreč načeloma imam tudi v primeru da mi pogodbe ne bodo podaljšali, rad bi samo vedel pri čem sem in kako načrtovati delo, da ne bom drug mesecu ugotovil da se mi je proračun, zaradi nseposobnosti, nadustosti in debilizma uslužbenk poštne kadrovske službe, skrčil s predvidenih tisoč evrov na manj kot štiristo.

Ni potrebno posebej poudarjati, da sem z apostolskim blagoslovom, dotično kadrovnico, pospešeno&priporočeno in z airmailom poslal naravnost v PM. Kje kurac so zdj ti jebeni jaki sindikati ki da se vsak dan “borijo” za pravice deolavcev???????

- Na ZD Metelkova, moje zdravnice ni, ker je bila dopoldan, kljub temu da v njenem razporedu dela ta dan popoldan. A ker ZD Metelkova, a se še čudite da je un tip zaklal njihovo zobarico, zihr je gobcala kj trapastga človeku z zobobolom; dela po PRAZNIČNEM RAZPOREDU je v popoldanski izmeni ENA sama zdravnica, a se v njeni ambulanti NIHČE ne javlja na telefon, iz strahu pred prašičjo gripo, pa tudi zato ker ima sestra telefonske klice preusmerjene na mobitel, tega pa je zatlačila v PI*KO, ampak prej ga je dala na vibra funkcijo…kako se blaženo smehlja, zdaj ko s šefico kofetka -.-’

- UE Ljubljana ima sicer zasedene linije a mi je telefonistka zagotovila da dela normalno. No tam mi vedno povrnejo zaupanje v državno upravo. To je bil edini klic ki je dejansko zahteval samo minuto mojega časa. Hvala Bogu za Viranta in revolucijo storilnosti v državni upravi…

- Na simobilu so se mi javili po sto klicih in tudi tu sem nazadnje izvedel vse kar rabim.

Aja, ko sm začel ta post tipkat sem še klicaril naokoli in poanta posta, ki je zdj omejena samo še na ZD Metekova, ZD študentov Aškerčeva (kjer dejansko dela ena žleht nuna Loyolka, na sistematskih pregledih) pa tudi na kadrovsko službo je tale:

Če bi jst zdj lahko kupil pištolo, pa ne da mam denar, na vogalu, kot to storiš v ZDA, bi lahko danes zvečer v kroniki gledali zgodbo o tem kako sem pobil vsaj pol kadrovske službe Pošte slovenije kretenije na Čopovi. Zakaj? Ker mi je neumen, frigiden in popolnoma kretenski pristop kadrovnice k pogovoru po telefonu, tako dvignil pristisk, da bi jo odstrelil, če bi jo imel ob sebi.

In zakaj je danes birokratura v naši prestolnici tako nesposobna??? Danes je Torek, 28. April 2008- torej prvi dan po podaljšanem vikendu okoli praznika OF, in eden od kar TREH delovnih dni, ko MORAJO nesposobni državni uslužbenci, na zahtevo zlobne javnosti, delati med DVEMA PRAZNIKOMA. Ker so, neumni kakor v večini so, vsem po vrsti zamerili do konca in naprej se maščujejo tako, da se preprosto n javljajo na telefone…

Naj še drugi trpijo, če morajo oni.

Pa smo pri srčiki problema. “Sj človk bi skoču s kože pa ne more, za ta postopek fiziološke ni opore” pravi na to Ježek in doda “zato ostanimo v koži sj bo ložji ž’vet, ko zadnji birokrat odšel na drug bo svet” (… sam me skrbi da nikol ne bojo pocrkal, k so najblj trdovratna plesen kar jih poznamo).

In to je previ razlog da se v Ameriki strljajo. Ni je bolj debilne sorte plesni, kot so birokrati. Samo birokrat lahko mirno gleda človeka v obraz, ali pa posluša po telefonu, ko mu posameznik razlaga svojo življensko stisko, nato poa sledeč črki internega pravilnika stopi “prosilcu na dostojanstvo in si obriše svoj pritlikav karakter ob tujo človečnost -prevedeno v slovenščino, če birokratu ne našteješ členov, paragrafov in zakonov po karetih ti je dolžan ustreči in ga pri tem ne gledaš kot boga ki gore premika ne bo zate storil NIČ; če torej prideš h kadrovniku in rečeš: “brezposeln sem, plače pa mi niste izplačali, kako naj živim- te bo poslal v pisdo materno, ker ga motiš pri delu (malemu človeku daj malo oblasti pa se bo vedel kot veliki diktator) če pa s teboj pride drag advokat ki mu po členih našteje zakaj nekaj mora, oz če to narediš sam če to znaš, pa se bo podgana posrala in sama takoj tekla vse uredit.

ZATO se v ameriki streljajo. Malemu človeku daš malo oblasti pa se obnaša kot da je “car” in temu primerno caruje nad tabo. Sam sem v kadrovski službi KC doživel primer, ki sem ga opisal zgoraj: V ZD Metelkova mi niso izdali bolniškega lista, ker jim ZZZS ni poslal nazaj mojega kartona, na ZZZS niso vedeli kje je karotn in mi ga zaradi “Varovanja tajnosti” MOJIH podatkov, pred mano, NEBI dali, karovnici in finančnici KC pa je bilo povsem vseeno zakaj nisem prinesel bolniškega lista- plače nisem dobil, ker nisem pravočasno dostavil bolniškega lista. Kdo je bil za vse kriv? JAZ, ki sem 2 tedna prosjačil na Metelkovi za bolniški list, a ker nisem naštel pravih paragrafov sem en mesec ostal brez plače… pa pojdi in živi “človeka dostojno življenje” če moreš… ne da bi pri tem pobil vse birokratske podgane, ki te na podlagi svetih paragrafov ponižajo v žival nesposobno skrbeti zase…

A se še čudimo strelskim pohodom po ameriki? NE, meni je vse jasno.

D’jte mi en UZI z odrezano cevjo prosim…

Ta vikend je znova začela z obratovanjem kovnica gospodične Lučke Rihar, na Prešernovem trgu.

Začeli smo v soboto ob enih.

Po končanem delovnem dnevu na pošti sem se ob pol enih napotil na prešerca in tam začel pripravljati za novo sezono. No, levji delež je opravila Lučka, ko je pripravila vso opremo in jo spravila v skladišče. Imamo čudovitega novega “rudlna”, rumenega, širšega, večjega, lažjega za uporabljat. Poleg tega imamo nove kase in vso nujno opremo. Tudi mizo&stol imamo letos boljšo. Bolj udobne in bolj uporabne. Vsaj na začetku sezone sicer še ni bilo veliko prilike da bi se posedalo,… delo kliče, kljub “recesiji”.

Imamo tudi nov motiv in novega delavca. Fant, ki je bil ta vikend še na preizkušnji, ja prav tako je študent teologije, je na izmenjavi Erasmus, 22 letni Danijel iz Varšave. Dobro se je vklopil v posel in mislim da se bo dobro obnesel.

Imamo pa tudi nov motiv. Šala, ki se je takoj prijela, je da imamo zdj tudi “taščin” kovanec. Zmajski most. To je zmaja s tega mosta.

Delo gre dobro, jaz sem pa že prvi dan, to je takoj, ugotovil, da sem Prešerca prav pogrešal. Ne morete verjet kako sem bil vesel svoje luči, tiste na katero sem lani tako pridno plezal. Prešerc mi daje energijo. Takoj sem, že prvi dan, srečal večino starih znancev. Tu je bil Ado, ki vsak dan pride čez trg, včasih s hčerko; pa kralji ulice jasno, pa običajni gospod od Jehovih prič, pripradniki Hrvaške skupnosti, ki se pred Cerkvijo zbirajo ob času Hrvaške maše ob štirih vsako nedeljo; poleg njih pa gospod na motorčki, ki ga je izdelal sam iz kolesa; da natakarjev ki delajo na “Pločniku”, ki so me vsi veselo pozdravljali ne omenjam; moj običajni prodajalec kave iz Podmornice me je bil prav tako vesel-biznis bo spet cvetel, že dobivam popuste za kavo ; veliko ljudi poznam tam in vseh sem bil vesel, da smo se znova sešli.

Pogrešal sem svojo stalno družbo, šale so bile jasno na tekočem traku in vesela snidenja, ves vikend. Delali smo tudi danes, pa še vedno prav “začetniško dobro razpoloženi, kljub bolj mirnemu dnevu, ki smo ga imeli “priliko” uživati.

To se utegne, ko bo pripeka in bomo vsi iskali senco, še  spremeniti v poletno depresijo, ampak to je vse še pred nami. Zdj pride najprej muhasti maj.

Kakor pravim imamo Danijela, ki nam ga je prijazno priporočila Ajda, predsednica ŠS naše fakultete, njegova tutorka. Danes je mimo uletel še Vasja z mamo, ko sta šla z antifašističnih demonstracij. O politiki ne bom. Z Danijelom seveda govorimo angleško tako da nas razume. Angleščina mu gre super. Je pa, zdj šele vidim, veliko poljakov v Ljubljani, ampak to izveš šele če si v stiku s to skupnostjo. Če si izven dogajanja tega niti ne veš. Dane smo imeli priliko videti Zlatkota Jurkovića in Petra Božiča, za ta dva sva se z danijelom strinjala da je kladivo, ki ga imamo v uporabi za kovanje kovancev, pri njiju uporabno za tresk po buči… pa tut o tem ne bom pisal, ker moj blog bere šefica.

Skratka, preden pozabim, za zaključek prvega dne, sobote, mi je šefica spekla palačinke. S tremi različnimi džemi. Njam. Pa recte da še kje lahko dobite šefico, ki bi vam kuhala medtem ko vi delate. Hvala Lučka.

Tako da kovnica zdj spet obratuje in bo ostala na Prešercu vse dneve, razen ob dežju. močno upam, da se nam bo junija pridružil še moj kolega Marcel. Lani je pokazal kar precej interesa za kovnico in je tudi sam naredil nekaj kovančkov, ampak bomo videli.

Jst sem v glavnem vesel da sem nazaj. Prešerca in ljudi na njem sem pogrešal.

Aja, za konec sem prišparal idejo, ki sem jo zaupal Danijelu: “You have to be a theology student to be “crazy” enough to be good at this job”. Ni blo mišljeno kot žalitev, ampak ostali očitno, tut punce s teologije, nimajo dost “jajc” da bi se podal v tak job. Konec koncev je že prvi dan šel čez trg prof gostečnik v družbi prof Špeliča, oba sta frančiškana. Lani sem tu srečal cel faks in tudi letos bo tako. V prvih treh dneh je šlo mimo mene, ki pavziram, več folka s faksa kot prej v pol leta…

Dans smo uspešno sprobali še japonski prevod japonske predstavitve naše kovnice in jaz sem imel priliko prakticirati teh par besed japonščine, ki jo znam: hvala (arigatoo), pet (go) in jasno pozdravljeni (hai). Žur sto ur!!!

Domo arigato gozaimasu vsem ki ste si vzeli čas in to brali Lučka ne se jezit plis.

Za povzetek: na duhovnem vikendu v Logarski me je p Robert presenetil z vabilom k Lazaristom. Potem sem vzel bolniško in preprosto manjkal iz službe, delam na Pošti.

Tako se je zgodilo nekaj najbolj neverjetnih dni v mojem življenju. Pater Andrej od Jezuitov, ki je vodil te Ignacijanske vaje me je pooblastil za zakristana. Tako sem mu smel pripravljati vse za mašo. ministriral sicer nisem, je pa bilo vseeno neverjetno.

Prav tako nas je obhajal tako z vinom in krvjo našega Gospoda, pri čemer smo smeli piti iz keliha.

Poleg tega sem se veliko sprehajal, premišljeval, v tišini, skrbel za kure, pse, mačke in drva. to je bilo moje edino delo, fizično, da vsak dan nanosim drv. Sestra Štefka, mati Družine Kristusa Odrešenika, me je pooblastila še za odnos pepela in podobno. No, tega ni bilo veliko, tako da ni oviralo premišljevanja.

DKO ima hišo duhovnih vaj v Logarski (Logarjevi) dolini, ki je bila pred vojno “Hotel pri sestrah Logar”. Sestra Štefka, kot lastnica, pa jo je dala na razpolago DKO. DKO je svetni inštitut, to pomeni da je izraz nove krščanske duhovnosti. Utanovila jo je s Angela. Sestre imajo zaobljube  evangeljskih svetov (uboštva, ponižnosti in pokore) a lahko ostanejo v svojih poklicih. V svojem okolju širijo zgled evangeljskega življenja. Status Svetnega instituta je DKO podelil nadškof Rode. Kljub temu, da je družina “razmeroma” nova je že lepo uveljavljena. S Angela je močno molila za “moško vejo” družine.

Sedaj obstoja možnost da bi se lahko prav to zgodilo.

Če mi bodo sestre dovolile da jim pomagam, po svojih skromnih močeh, bi želel sodelovati pri ustanavljanju moške veje DKO.

Tu je veliko dela, a pogoji so pravi. Z mojim znanjem iz zdravstva in izkušnjami iz nege bi jim bil lahko v pomoč. Poleg tega gre za delo med ljudmi, ki ne vključuje zapiranja v redovne hiše in je omejeno le z lastno iniciativo.

Ob odhodu na vaje, en teden, sem se odločal med Misjonsko družbo, kjer mi je p Robert nakazal možnost sodelovanja v knjižnici in med Družbo Jezusovo, ki ima nogate izkušnje z delom na daljnjem vzhodu (Kitajska—Hallerstein). Ja, kitajska je bila vedno moj “Gral”, zato vedno močno vpliva na moje premišljevanje. K razmišljanju o Jezuitih me je nagnilo tudi to da sta dva moja sorodnika baje že bila profesorja na univerzi, kot patra tega reda.

Med pogovori s sestro Štefko in po spovedi pri patrou Andreju pa sem začel premišljevati o tej možnosti. DKO trenutno nima lstnih duhovnikov, saj je organizacija sester, a ima pristno karizmo in poslanstvo, ki sta nadvse močna.

Kot “novic” bi torej moral izbrati eno od ustaljenih oblik noviciata in potem… ne bom prehiteval.

S Štefka me je predstavila članom družine in mi orisala nekatere korake ki bi jih lahko naredili. Na začetku, takoj ko smo se vrnili iz Logarske me je bilo še nekoliko strah in bil sem negotov. Toliko stvari pe ne razumem,…

Že pred odhodom na prvi duhovni vikend v Logarski sem začel spoznavati duhovnost DKO in sestre Angele, ki se je prav sobro prijela. Sploh njihova posvetilna molitev je nekaj lepega. Ampak o tem drugič.

Čaka me torej še nekaj premišljevanja in odločitev…

Molite zame, da bom sprejel pravo odločitev.

PS:zanimivo je kako se svet spreminja. Kot ostrok sem si želel biti duhovnik. V tisti dobi sem tudi gledal “Pesem ptic trnovk” in dobil “ambicije. Mislim da je veliko ljudi iz te serije dobilo precej “romantično” podobo kariere v cerkvi. Včasih, priznam, sem si prav neskromno želel kardinalskega bireta. Zdj ko razmišljam o resnični službi v cerkvi pa se s takimi postranskimi zadevami niti ne ukvarjam. Vse kar ta hip vidim je delo, ki čaka da ga opravim. Pot je jasna, le moč je treba zbrati in iti po njej.

Markov evangelij se konča s skrivnostjo. Jezus se prikaže ženam in jim pove, da ga bodo znova videle v Galileji.

Vse naše življenje je skrinost in v tej skrivnosti bivamo, se gibljemo in smo.

Pretekli petek smo se študentje odpravili na duhovni vikend v Logarsko dolino, v dom duhovnih vaj sestre Štefke Logarjeve, k Družini Kristusa Odrešenika. Že ob odhodu iz Ljubljane sem čutil posebno vznemirjenje: pripisal sem ga bznemirjenosti, ki jo je povzročil moj prijatelj Marel, ki je zamujal. On naj bi me namreč odpeljal v center, kjer sem se potem, s polurno zamudo, dobil z ostalimi s katerimi naj bi krenil na pot. A ni bilo samo to. Na vaje sem se pripravljal nekaj časa, saj sem pred tem vsak dan opravljal bogoslužno branje in tudi veliko molil (kar pri meni ni vedno nekaj samo po sebi umevnega.

Bil sem preprosto bolje razpoložen, kot že dolgo prej. V avtu smo se smejali, šalili in tudi molili. Ko smo prispeli sem si najprej skuhal kavo in jo popil ob cigaretu pred hišo. Potem sem se vselil v sobo, ki mi je pripadala, kot edinemu fantu v skupini 9 študentov. Spramljali so nas Klemen, študentski duhovnik, Mojca z urada za laike in prof dr Petkovšek, krajše pater Robert, ki se nam je pridružil v soboto.

V petek smo, pred večerjo reševali “kviz”, katere “barve značaja smo. V tem sistemu obstojajo, mislim da po Jungu, rumena (tradicionalist), rdeča (vodja) zelena in modra barva. Moj test je bil modro-zeleno-rdeč v tem zaporedju, klub temu so mi določili zeleno barvo, saj je bilo modrih že dovolj. Edina barva brez zastopnika je bila menda rumena. Potem smo po skupinah delali do večerje. Ker sem bil v “skupini” sam, sem delo opravil zelo svobodno in hitro, potem pa opazoval ostale.

Sobotno telovadbo sem, kakor vedno, prespal. Potem smo imeli dan vaj. Pri vsakem obroku se je nekdo javil, da bo imel uvodno in zaključno molitev. Prav tako smo se delili v dve skupini. Ena je bila dolžna pripraviti mizo, druga pa pospraviti in pomiti posodo po obroku. V soboto zvečer sem bil torej na vrsti za uvodno molitev.

Malo sem se pregovarjal, bolj za šalo, potem pa sem se zbral, izpraznil misli in izrekel kratko in učinkovito uvodno molitev. Pred tem nisem nič pripravil in tudi nisem nič premišljeval. Molitev je sama od sebe prišla k meni. Sodeč po reakcijah, je bila  v redu.

Po večerji smo imeli adoracijo ob kateri bi se kakemu bolj tradicionalističnemu teologu ježili lasje: Robert je izpostavil, v hišni kapeli, Najsvetejše, nato pa smo pokleknili in molili psalme iz brevirja. Pri tem smo se pozabili razdeliti v skupini. Kar je sledilo je bilo delno smešno,delno “tragično”. Namesto da bi ena skupina vodila in druga odgovarjala, smo molili vsi vsevprek. Tudi pesmi niso bile določene. Vse je bila ena prav sproščena improvizacija, z malo smeha.

Nedeljsko telovadbo sem znova prespal. Po maši, kosilu in vaji smo se odpravili spakirat in pospravit hišo. Potem smo se zbrali pred hišo. Takrat so mi povedali da se v Ljubljano peljem z Robertom.

Takrat sem dobil tak nedoločljiv občutek da se bo nekaj zgodilo.

Robert je parkiral avto tako, da je bil sredi dvorišča, tam kjer so bila tla suha. Povedal je da noče da se avto umaže. Potem, ko sem se usedel na zadnji sedež sem, pogumno, ponudil, da lahko pridem avto očistit, če bi bilo potrebno. Takrat je robert rekel: “Če/ko bi bil naš kandidat bi bila to verjetno tako tvoja dolžnost, ker trenutno nimamo nikogar ki bi čistil avto”.  ali nekaj takega.

Iz tega se je razvila razprava o kandidaturi za noviciat pri Lazaristih.

Medtem pa smo se peljali mimo Velike planine, proti Kamniku in naprej v Ljubljano. Odložili so m prav pred mojo hišo. Priznam, bil sem presenečen.

A kar naenkrat je vse v življenju dobilo nov smisel. Že nekaj časa pred tem sem imel občutek da stopicljam na istem mestu, da “bluzim”, kot se tudi reče. Takoj po tej Robertovi izjavi, pa so stvari kar “padle” na svoja mesta in vse je dobilo nekak smisel.

Vedno sem se spraševal zakaj toliko berem, komu bo to znanje, ki ga imam koristilo. Zdj pa, ko moj študij miruje, sem se spraševal komu ali čemu koristi ta “time-out”, v katerem se nahajam.Stvari so, kot pravim, padle na svoja mesta, a to stvari še zdaleč ne olajša.

Na eni strani imam študij, noviciat, vso preteklost in prihodnost; na drugi mam pošto slovenije in trenutno zaposlitev, ki me “ovira” pri vsaki izibiri. Na tretji strani sta tu prijatelja Andrej in Marcel, ki m do neke mere potrebujeta. To kar zdaj potrebujem so duhovne vaje v tišini. Takšne kot bojo potekale v Logarski dolini v kratkem. Tja moram iti da vidim kaj On v resnici hoče od mene.

Markov evangelij je evangelij Poti. Odhajanja in prihajanja, usposabljanja za služenje in potovanja skozi Galilejo našega življenja, kjer se vseskozi srečujemo z Jezusom, kot je on naročil ženam. Ta vikend smo morali povedati v kateri biblični osebi se prepoznamo. Najbolj se prepoznam v Joni in v Cestninraju. Zakaj? Jona se je Bogu upiral in ta ga je dal v “time out” v trebuh velike ribe. Cestninar pa zato, ker je bil “hrom”. Jezus pride do njega, ker sam ne more priti do njega in ga usposobi za služenje. Tak sem namreč tudi sam: že vse od lani oktobra vztrajno vsak dan najdem izgovor zakaj ne grem k lazaristom na obisk.

Temeljito moram premisliti svojo pot in … molite zame, tisti ki ste verni, da se prav odločim.

Današnje “Dobro jutro” prinaša, med drugo šaro, ki je nisem bral, Jelinčičev članek o Barbiki. Ta naj bi bil ne samo lep, začuda naj bi bil celo sposoben, pa da tega ne zna pokazat. Medtem ko Barbika pri zrcalu žreba ali bi bil lep ali pa odločen, se nek upokojen poštar v članku o vrtičkih spominja svojega lepega, a žal, baje požganega, vrtička.

Na rustikalno idiličen, patetično naiven način opisuje svoje predstave vrta: 2mm kvadratnih metrov (!!!) gredic, ogrevano kajžo s posteljo, okni in rožami kamor utrujen poštni delavec hodi počivat, odganjat revščino in predvsem sanjat, kako bo z zelenjavo (!!!) zadovoljil svojo ženo.

Ne bom se spuščal v zgodovino kako so vrtovi nastali in kako neurejene razmere so dolga leta vladale na mestnih površinah, kaj šele v to, da nihče ni plačeval nobenih položnic…

Kmeta lahko vzameš s podeželja, ne moreš pa podeželja vzeti iz kmeta. Vse je pač posledica urbanizacije in migracij. Tudi tu bom, če nedaljujem, odkril samo še več tople vode.

Kot teolog se bom “obesil” na tale citat “Ustvarja ga (vrt) po svoji podobi.” !!!!

Vrtičkar je ne samo, kot pravi špica serije, borec za kulturo in prehrano naroda, ne, vrtičkar JE Bog.

Ali pa je Bog vrtičkar?

S tem uvedemo v prepire med županom, na eni strani, ki hoče vrtove urediti in vrtičkarji, na drugoi strani, čisto novo, teološko razsežnost.

Če je namreč Bog vrtičkar in obratno, potem je Župan, o katerem se v preteklosti imel kar nekaj močnih za povedat, Satan. Satan namreč zelo rad podira božje delo, mar ne? Če pa so vrtičkarji Bog, potem so vrtovi-božje delo…

No tej prizmi navkljub stojim, mogoče tudi zato ker mi je za vrtuičke povsem vseeno, na strani župana. Stvar naj se uredi, ne glede na blede sanje nekega poštarja o prezračeni vili z đakuzijem in tenis placom.

Za konec pa še to “bogovi” so različni in tudi njihove potrebe so različne. Ni čudno, da so potem nekateri vrtovi, oz “kolibe” na teh vrtovih spominjale na prave gradove. ŽSploh pa mi ni jasno tole: če bi vrtičkarji prodajali na tržnici, kar pa ne, bi morali imeti za to dovoljenja od občine, česar pa si ne priskrbijo. Solato in ostalo kulturo pridelujejo zase, zakaj potem cvilijo da rešujejo vso kulturo, če pa skrbijo za lastne riti??? O tem da so pa reveži, pa ne bom več…

Bolj kot to me moti kam vse “porivamo” Boga. Žeres, da v SVP piše, da je naredil vrt s štirimi rekami, ampak močno dvomim, da je to naredil na parceli poleg Ljubljanskih Žal, poleg tega tudi močno dvomim da je v dnevu počitkakvartal s sosedi iz Savskega naselja… lahko bi se že kdo našel, ki bi svoja stališča zagovarjal tako, da kot svoj argument ne uporablja Boga.

PS: tisto na vrhu, ob naslovu, ni hitler!

“..ja nemam razlog da se živciram…”

poje hrvaška pesem. Hja, tut jaz nima razloga da bi se nerviral ali živciral. Pričakoval sem, da mi bojo levičarji vseh spolov, starosti in izobrazbenih stopenj, tako kot so mi včasu vlade LDS-a, znova na dolgo in široko predavali o prednostih leve vlade v sloveniji. Pa mi ne.

Zakaj?

Najbolj pogost stavek, na temo naše Barbike, ki ga zadnje čase slišim je “Sem levičar,”

“ampak”

in VEDNO je kje kak AMPAK

” vseeno mislim da je Pahor navadna PI*DA!”

To da je nekdo celo rekel, ja celo to se zgodi; “mislim da je Janša idijot, ampak vseen je boljši od Pahorja!”

Potem, ko je Barbika, ki je očitno SAMO lep, kar smo eni vedel že v naprej in BREZ nadčefurjeve in Kučanove predovlilne podpore, imenoval Podganarja za svojega posebnega odposlanca, kar sem jaz pričakoval, dobre podgane se ne da ubit, se je naša lepotica zamerila VSEM po vrsti.

Njegova shizofrena politika, po kateri bi vsi morali biti prijatelji, da bi se laže laskali njegovi lepoti, zdj vsak mesec bolj spominja na shizofreno oddajo “Lepo je biti svinger”, v kateri začuda ne igra glavne vloge poslanec Juri.

Barbika, ki očitno nima pojma o politiki, najbrž misli da je zmagal na lepotnem tekmovanju, saj bi zdaj rad imel grupije in fene in podobne pizdarije, pri tem pa dela take katastrofalne felerje, da se desnica že javno smeji njegovi nseposobnosti. No, pa ne da se mora. Če bo šlo tako naprej bo Golobič, tako misli vse več ljudi da se mora zgoditi v kratkem, kmalu odtegnil podporo Zaheca in potem bo vlada ali padla ali pa bomo dobili novo miss.

Vse gre seveda na mlin desnice, Janše, ki samo še čaka da mu to zrelo, oz gnilo, odvisno od kot percepcije, jabolko pade v naročje.

Zato pa se jaz, zmedeni politike vlade samo še smejem. “Imate kar ste volili” je moj odgovor vsem, ki bi me radi izzvali na dvoboj o tem kdo je boljši Barbika ali Janša. Zase vem da sem volil SDS. Izvolili ste jih,

zdj pa zardevajte z njimi ali zaradi njih. Čez štiri leta, ali pa še prej če ga bo Barbika tako sral,  bote imeli šanso za popravni izpit. Takrat se bo izkazalo koliko ste se naučili.

Prav je imel teoretik, ki je pred leti trdil, da norcu in otroku ne smeš dati to kar otrok misli da želi pač pa tisto kar TI veš da hoče… skratka levici nikoli več na oblast.

PS:jaz sem super. Zaposlen, s stanovanjem za Bežigradom in s študijem. Kaj mi mar blamaće levice. Še vedno se smejem in sem sproščen.