“Kristijan, dober dan!
Navkljub vsej moralni in finančni pomoči nisi naredil nobenega napredka oziroma koraka v pozitivno smer - celo vedno slabše je - sedaj si pristal med klošarji. V sredo (na Olševku) seveda nisi nikogar prepričal o prostovoljnem humanitarnem delu, vprašanje je le kakšno zgodbo boš pripravil za čas, ko bo mimo “obveznih 240 ur”. Če smatraš, da je prodaja Kraljev ulice delo, da boš najemnino plačal, ko boš pač imel denar (pogodbeni roki seveda niso za klošarje) , da lahko v tuje stanovanje brez vednosti lastnika naseliš druge ljude (celo klošarje), pričakuješ, da te bom skupaj s klošarji oskrbovala s hrano itd… je - kar se mene tiče - vsak nadaljni poskus diskusije nemogoč. In blefiranje o najemu “skupnega” stanovanja je samoprevara - NI lastnika stanovanja, ki bi stanovanje oddal klošerjem - GA NI!!!!! Prvo, kar stanodajalec zahteva so podatki o zaposlitvi potencialnega najemnika. In na “TVOJO” najemno pogodbo sem se na zahtevo g. Hermana podpisala kot plačnik. Zato ga bom sedaj “kot plačnik” obvestila o prenehanju plačevanja. Če si se odločil, da boš klošar - potem spiš na cesti, ješ na cesti, fehtariš na cesti ….propadeš na cesti. Kristijan, ti ne delaš, ne študiraš, nimaš ne vizije ne celjev, ne ponosa, ne dostojanstva….. zavračaš vsako iniciativo o zaposkitvi ali samozaposlitvi…dejstvo “da te v Ljubljani vsi poznajo” je nekaj nad čemer se moraš zamisliti….(če nisi javna oseba- kar nisi - torej si klošar)
Ne moreš zanikati dejstva, da je klošar oseba s slabo samopodobo, nezmožen poiskati si delo in ustvariti zadovoljivo socialno mrežo, na cesti človek izgubi ponos in dostojanstvo - življenje na tej ravni pa ni več vredno življenja. Klošar se človeku, ki mu grobo pove resnico o njemu samem, pri tem pa mu v dlan (z varne razddalje) spusti 20 centov, prikloni do tal….!!!! In končno, ljudje v zares velikih stiskah n NIKOLI ne klošarijo - klošarji so poleg zgoraj navedenega delomrzneži in mamipulatorski debelokožci, ki preživijo (živijo itak ne) na račun drugih.
Kristijan, na tej točki si moraš priznati resnico in poiskati strokovno pomoč - z veliko volje in vztrajnosti se lahko ponovno “utiriš” v človeka vredno življenje. Udeležuj se brezplačnih delavnic Zavoda, najdi si delo ali si organiziraj samozaposlitev…prevsem pa si poišči strokovno pomoč, da boš spoznal, da jeza in sovraštvo hromita človekovo ustvarjalnost in da si pri 32-ih letih polno odgovoren za svoje življenje. Seveda si vreden ljubezni in spoštovanja - vendar najprej moraš sam verjeti v to. Umakni se c ceste in se začni “boriti”- TAKOJ danes, ko še imaš stanovanje, računalnik, telefon….jutri bo morda prepozno. Ko ne boš imel niti zobne paste, ko boš “razprodajal” svojo knjižno zbirko za “čik”, ko boš klečeplazil “jankovićem” za drobiž - SE NE BOŠ več pobral in ko ne boš imel več kaj ponuditi klošarskim prijateljem mogoče ne bodo več tvoji “prijatelji”.
Klošarjev in klošarjenja ne bom podpirala - stanovanja ne bom plačevala in ne dobavljala hrane, ta zgodba je zaključena!!!
Kljub tvoji sovražni retoriki (ki jo generira tvoja slaba samopodoba) verjam vate in do konca bom upala, da se boš zgradil kot osebnost. In na tej poti LAHKO RAČUNAŠ NAME- ob dejstvu, da bodo tvoje trditve resnične (preverljive) - ker te imam rada in ti iz vsega srca želim lepo in dostojno življenje.
In še ena lepa (resnična) misel P. Coelha:
“Kadar si človek nekaj zares želi,
si vse stvarstvo prizadeva,
da se mu želja uresniči ……”
Vse kar si želiš (in si za to prizadevaš) je MOGOČE!!!!!
Lep pozdrav!”
To je zaenkrat zadnji udarec. Tako mi piše ženska, ki me je lani s pomočjo psihiatrične klinike Polje, Policije in žaljivk v slogu “zato študiraš teologijo, ker si pedofil” nagnala iz hiše, ki je v bistvu last njene sestre.
V 14 mesecih, kakor ste lahko razbrali iz njenega blebetanja, že tretjič selim. Po njeni zaslugi. Po svoji napaki sem nehal delati pri Lučki, ker sem malo preveč izigraval “veliko zvezdo” v Srednjeveški kovnici. Me je pač nesel Ego, ko sem opazil da me veliko preveč slavnih ljudi pozna.
Reakcija? Zdj ko sem brez službe se ta ženska, ki mi prej niti blizu ni upala, pojavlja na vseh najbolj nemogočih mestih in pametuje. Kako si ona predstavlja “moralno in finančno pomoč”? Tako da mi z eno roko plačuje najemnino, z drugo pa mi grozi s policijo (že spet).
Lani, ko sem bil po njeni zaslugi ob enih ponoči v Polju, ji je dežurna psihiatrinja kar po telefonu zabrusila, med tretjim klicem v petih minutah, “Po najinem pogovoru sodeč ste vi tista ki rabi pomoč” nakar je brez pozdrava odložila slušalko.
V sredo sem ji rekel “Če si tako prepričana da si storila vse kar si lahko- pa zakaj mi potem sploh še težiš? Pojdi domov in se brigaj zase.” A to ji nekako ne gre. Se ne obnese. Kdo bo pa potem opazil da je nora?
No… je že res da imam cimre ki so “kralji ulice” pa da smo malo zaružili v sneg sredi poletja. To je tudi razlog da blogov skoraj ne pišem več. Če policaji hočejo vedet kje v ljubljani najdejo dilerje in narkomane jim branje mojega bloga ne bo v pomoč. Vem pa ne povem. Naj barabe delajo.
Do novega akademskega leta nas loči še ves september v tem času rabim opravit 6 predmetov, kar spet ni tako veliko. Delo pa bom zdj tudi dobil. Zakaj čakam? Ker upam da mi bodo Novaki končno dovolili da za njih delam.
Pa tudi če namesto da postanem duhovnik raje postanem narkoman in brezdomec. Pa kaj? Življenje je moje, moje tudi ko se odločim da ga zaružim ali zavozim. Kljub temu da me je rodila mladoletna cipa ali pa ravno zato ni kaj dosti pričakovati od mene. Še posebej ker do slovenske družbe in države ne čutim nobene posebne navezanosti ali pretirane hvlaežnosti. Čisto v slogu iz filma Trainspotting:
“Choose life.”
WHY DA FAUCK???????
Tega življenja si nisem želel, ga nisem izbral in ga NOČEM!!!! Lahko ga tudi vržem stran če tako želim. V eno pa sem gotov: v tej družbi se lahko zanesem samo sam nase. Starši, sorodstvo in družba (mišljeni so razni uradi in firme) me vedno, ko od njih kaj rabim ( občutek varnosti, sprejetosti, razumljenosti, koristnosti,…) (s)pustijo skozi reže v situ. Kakšna je torej moralna in drugačna obveza, ki me veže na ta peklenski kotel, kjer sem povsej verjetnosti edini, ki verjame v svojo (in tujo) pravico do dostojanstva in zasebnosti.
Na pismo imam samo en kometar: zlomila bi mi srce, če bi ga imel. A zate “draga mamica” ga nimam!
Nek tip, ki je živel v smledniku je nekoč baje rekel ” vse okrog umirajo pošteni ljudje, samo moja mat je še vedno živa” Ni najbolj sofisticirano mnenje je pa občutenje jasno razloženo. Se podpišem pod to izjavo.