V začetku je bil b(l)og(os)

.

.

.

.

.

” A ponos mi ne da!”

Ne tuki se ne mislim smilit samemu sebi. Najprej sem mislil paste-tat pesem od Djoganija “Snežana”. Ampak sem se premislu.

To mam zdj jst. Žalostne oči.

Včasih se prepozno zavemo, da nas “prijatelji” vodijo za nos, da smo sponzorji raznih “pepelk” in princesk na zrnu graha. Medtem, ko si domišljamo, da kupujemo prijatelje, se ob nas nahaja folk, ki rabi samo sponzorja.

To ni post o prijateljstvu, niti o tem kako se enim krivica godi ko ugotovijo, da jih je “prijatelj” nategnil” in okradel. Gre za vprašanje o tem kdo je tako nesamozavesten, nesamostojen in neumen da na vsak način želi kupiti prijateljstvo nekoa drugega.

Vsi pravimo:”to kar se Janezek nauči, Janez zna”.  Ampak sistem, v katerem nekateri plačujejo “prijatelje” paradoksalno, ni omejen samo na super bogate in mega uspešne. Poznam sicer hokejista Olimpije, ki je, na podlagi svojega dresa, plačeval svoje kolege. Spmneme se, kako u je odleglo, ko enkrat za spremembo ni bilo samoumevno da časti. Tudi na podlagi tega, da nekoga častiš, lahko ustvariš znanstvo.

OK, da moa Paris Hilton kupovat “priajtelje” se razume, bejba je blont, obtežena z miljoni in popolnoma butasta cipurina. Svoje prijatelje lahko kupujejo tudi razni znani športniki, čeprov, če je verjeti reakciji Čopa&Špika na njuno, sicer dogovorjeno poziranje za “Men’s health”, imata onadva en drugega in medijsko primerni prikolici…

Sj ne da me moti, da sem pogosto sam. Samo že, ko so me v osnovni šoli zaklepali v garderobne omarice, ja te smo res imeli in Ja tudi to se dogaja v sloveniji, sem bil precej “neprilagojen”. SEm pa zato toliko več bral, no vsaj tako sem imel mir. Sicer mi pravijo, da sem bil tudi precej živ in da smo s sošolci marsikaj počeli skupaj, a se ničesar ne spomnem.

No, preden se izgubim, “nekoga moraš imeti rad” pravijo. Nebi vedel, še vedno kadar sem probal navezat kaj več kot naključno znanstvo, se je vse sfižilo. Dokler se s kom družim, povsem dezinteresirano in zdolgočaseno, stvari še nekako tečejo tako kot morajo. V trenutku, ko znancem pokažem najmanjši interes za prijateljstvo, pa se stvari izpridijo. Tako pač je.

Zdjšnja lekcija me e stala 300 EUR, avtoradio in  veliko preveč časa. V izračun škode ne štejem marsičesa. Sem se pa tudi marsičesa naučil in marsikaj naredil. O tem pa drugič.

Še vedno pa, “oči pune tuge….”

Oja, se splača. Vprašanje je komu…

Dans sem šel po kavo, proti svojim prepričanjem, v lokalni Merkator na Gregorčičevi, znan po sitnih starih tetah, ki tam delajo. Kupil sem pol kile vakumsko pakirane kave. Na polici piše da stane 3,59EUR. Na blagajni se cena spremeni v 4,29 EUR.

Ko sem jo na to opomnil mi je rekla da to ni njen problem. “To je problem za tržneg inšpektorja” sem izjavil. Kupec za mano, kako slovensko, se je, seveda, obregnil ob mene, da ne bo zaradi mene čakal dlje kot je potrebno. Ko sem vseeno vztrajal da mi kavo proda po ceni navedeni na polici je ženska mirno, mimo mene, prevzela plačilo gospoda za mano in me IGNORIRALA!!!!

Ž pred tedni sem si rekel, da v Merkator na Gregorčičevi ne grem nikoli več, po nakupih.  In res, z Rimske, hodim sedaj v nakupe povsod drugje po centru, celo na Bavarski dvor. To pa zato, ker sem na Gregočičevi, najbrž po svoji krivdi, imel vedno konflikt s teto na delikatesi. Ko sem pristopil k pultu in rekel “dober dan, pet rezin šunke, pa narežite jih, prosim” mi je vedno, da bi doakzala svojo “avtoriteto” nad mano, narezala scefrane in grde kose šunke, ki so naključno jasno, padali na pult in ne na papir. Nekoč sem si celo drznil gospo opomniti, naj mi da nescefrano šunko in to na papir, pa je pripomnila da ne misli tega še enkrat delat. Takrat sem ji pustil šunko na pultu in šel drugam. Nekaj je vpila za mano, češ, kdo bo pa to zdj plačal.

Ok, zgledam str 22 let, pa vseeno s svojim denarjem plačujem kar kupim. Ne glede na to koliko kupim si zaslužim, sem pač naiven idijot, spoštovanje ljudi, ki jim dam svoj denar. Pač nismo vsi Jankovič…

Zbodla me je vsebina oglasa v katerem trgovka vabi stranke v nakup v Merkatorju. Da se govori o grozljivem psihotičnem megamarketu v Šiški, je jasno. Tja se ne bom nikoli več podal, ker me celoten tempelj boga Mamona nervira. Nazadnje sem zdržal tam 5 minut.

Kaj nam, kupcem, torej ostane od zgoraj navedenega gesla?

NIČ, če izvzamemo slabovoljne, nerazpoložene, nepoložene, menozne in skregane trgovke, ki jim je odveč postreči, kaj šele da bi se katera nasmehnila, ali pa uporabila magićnu besedu “hvala” in “prosim”, potem je to NIČ.

Kadar nekam pridem na obisk, ponavadi nesem kaj s seboj. V Merkator nesem svoj denar in pričakujem, še vedno sem naiven, hitro&prijazno postrežbo. Že res, da za malo denarja malo muzike, pa vseeno si tudi jaz zaslužim, da mi postrežejo, ali je to samo utvara? Mogoče pa res obstojamo samo še zato da nakupujemo? In gledamo telenovele? (Ubijte me, prosim) Ni torej čudno da Madonna in Timberlake, v viedu 4 minute, plešeta na tekočem traku: ljudje jedo, seksajo, gledajo tv, nakupujejo in se vozijo z avti. To je sedaj bistvo “kulture” (shoot me, please).

In potem se spomnem na “eksperimentalno” novo metodo kupovanja- avtomatske blagajne in teorijo zakaj tako TUŠ, kot Merkator kot ostale verige še ne ukinejo klasičnih blagajn in ne uvedejo zgolj avtomatskih blagajn. Zavod za zaposlovanje, ki tako ni uporabna inštitucija države, bi bil preplavljen s tisočimi nezadovoljnjih&nesposobnih trgovčič, brez vsakršnih kvalifikacij, ki pa imajo izjemno dolge in dolgočasne obraze: ok, pr teh plačah štekam da ne morejo bit dobre volje, ko ti pa nekdo, ki izgleda kot nevihtni oblak prodaja kruh, te pa res mine apetit.  To ima vse tudi nekaj opraviti s teorijo, da če bi v sloeniji ljudi plačevali

PO UČINKU, namesto NA URO,

bi večina ljudi v tej državi stradala.Če samo podamo primer precementiranja Prešernovega trga n Wolfove ulice. Lani, ko se je delalo “na pol” j bilo delo izgoovleno v 15 dneh, delalo pa je 20 ljudi cele dneve. Zdaj, ko se odpravlja “škodo” in se ponovno cementira, delajo povprečno 3 delavci: en razbija stari cement, en ga “sesa” in en ju nadzoruje. Tako delajo od 10 do 10.50 ure in potem enega skadijo, spijejo kavo in izginejo na malico… tako že od maja dalje popravljajo ta konec mesat. Vmes je drugih 5 delavcev, v celoti, pretlakovalo MESTNI TRG, ki je večji.

Ok, trgovke. Te očitno niso plačane ne po učinku, ne po nasmešku, ker bi bile potem gotovo vse brezposelne.

Kaj se v merkatorju splača? Nič. Najdražja veriga v sloveniji, govorica pravi da je bila na robu bankrota, ko je Jankovič končno šel,  kljub temu pa so žalostne trgovčice pridno jokale v kamere za njim. Jasno se jim je zanj jebalo. Babe je skrbelo da bodo novi šefi dejansko sposobni in da bodo sledila nova odpuščanja. Še posebej če bi šefi odkrili kako nesposoben in neprijazen personal imajo. Sam sem, maja, delal v Šiški degustacije in celo naletel na prijazne tetice, a te so zgolj bele vrane. Tiste, ki še vedno delajo v redkih mini-Merkatorjih, ki so še po mestu: Kongresni trg, Gregorčičeva, Tržaška, Dalmatinova, Bavarc in podobne, so velinoma, zatežene& nerazopoložene prepirljivke.

Pridem naj na obisk? Na obisk se hodi k prijaznim ljudem, se jim kaj nese, se z njimi popije kavico ali dve in malo poklepeta. Na “Dober dan, pol kile Stoletnega kruha, prosim”  dobite v Merkatorju pol minute molka potem pa ti navrže “Počak’ mal, a ne vid’š da delam?”

Ok, teta ti kar delaj. Medtem grem v Tuš. Tam bo trgovka rekla “Še kaj drugega prosim?” in se nasmehnila. Kak mesec bo trajalo, preden to potegne vsem potrošnikom, potem pa se bo trgovka z merkatorjevega kruha, nasmihala uslužbenki na Zavodu za zaposlovanje z besedemi “Dober dan, službo prosim”, a ta bo, po preverjenem receptu, ke je državna uslužbenka, na odmoru za kavo…

Ne, ne bom se vračal. Se ne splača. Sploh pa ni moje delo, da prevzgajam Merkatorjeve trgovke s pogovorom, če pa to lahko naredim tako, da grem h konkurenci.

Potem ko je Pahor, Borut in ne Sergij (slednji danes baje praznuje 95. letnico) v svojem večnem in neuspešnem naskoku na višje ešelone izvršne oblasti, prepovedal bratu znamenitega komunističnega “karikaturističnega umetniškega delovca” ( umetnik je nekdo s talentom; umetniški delovec je naziv za  štreberja ki nima pojma, pa mu partijska knjižica da vse potrebno znanje za to da je “strokovnjak”) kandidaturo v SD, to pomeni da je Pahor končno dojel da sta prav brata čefurović Jurković delala “zdrahe”, pod Kučanovim in STanovnikovim vodstvom, proti njemu, je ta odkril povsem novo identiteto.

Zlatko Jurković, ki se že leta, kot žrtev fašistične Italije, ki mu začuda še kar ni izplačala vojne odškodnine za mučenje, ki ga ni bil deležen (bodimo iskreni eni bi mu z veseljem privoščili kako uro fašističnega mučenja, že zato ker je debil), pretvarja da je Italjan, je dejansko končno izvisel kot SDjevski komunjarski upokojenček.

Zdj bi pa končno lahko uporabil svojo čefursko italjanštino in “gracije, čavči” in podobne kretenarije, tip zagotovo ne zna več kot pet besed italjanštine, v svojo korist.

“Lo-ans-behold”, kot rečejo angleži: Franjo Jurković, komunistični nadčefur Kopra in okolice je iz zavednega slovenskega čefurja postal zaveden Istrski Italjan (žalitev za ezole in optante). In kot tak bo, Arelio Iuri, ne Juri, kandidiral kot MANJŠINSKI POSLNEC!!!!!!!

Ja, tip je postal Italjan in bi rad bil poslanec manjšine. Tako bi končno lahko samostojno lajal na vse. Edini problem ki ga vidim v njegovi kandidaturi je ta, da je nesposoben. Če bi tp dejansko bil manjšinski poslanec-vsi se strinjamo da Nesmrtni in Večni Batelli rabi konkurenco, če ne kar opozicijo, kot jo rabi shujšana Marija Požganec,  bi manjšina propadla. PA še Zlatko bi se lahko redno in čedno še dolga leta blamiral v DZju.

Kakor pravim, sprememba manjšinjske politike je zaželjena, a da bi politiko ITALJANSKE manjšine zastopal star partijski komunistični neznalica od čefurja je pa že- patetično.

Je pa res, da so včasih rekli: Če imaš partijsko knjižico in blagoslov vodstva Politbiroja CK ZK, si lahko strokovnjak za karkoli. Poglejte Edvarda Jst-sem-si-pa-neki-zmislu Kradelja. TA ni nič znal, razen gobcat, pa je bil vseeno 50 let strokovnjak za vse. Če je stvar delovala za Kradelja, zakaj nebi še za brata Jurković?

Ne vem kaj mi je blo da sem začel kadit.

No zdj ko sem brez keša, pa tut za čike nimam več, sem bil pač prisiljen nehat kadit. In posledično… mam odtegnitveni sindrom.

Sej ne da sem kadil več kot eno leto. Ampak zdj ko sem nehal kadit, sem sam sebi še dvakrat bolj odveč, ko sem si bil prej. Že prej sem bil preveč živčen in če je to sploh še mogoče, sem sedaj še bolj živčen.

In kaj zdj? Moj fotr je, ko je nehal kadit, postal zdravljen alkoholik in delirant z angino pektoris po blažjem infarktu, ki razen čokolade sploh nič drugega več ne žre. No, ker ne bom šel po isti poti kot fotr sem začel delat trebušnjake in sklece da bom vsaj mal v formi. Mam nekje med 55 in 62 kil, ker se že dolgo nisem tehtal.  Vaje delam od tri do šterkrat na dan po 30 trebušnjakov in 20 sklec.

Ne vem ker kreten je reku da je telovadba pomaga k boljšemu počutju, ampak, ko vaje delam vsaj nimam časa mislit na čike in ko z vajami končam sem tako tolk zmatran da se mi nič več ne da.

Posledice so večplastne: ne da se mi delat, ne da se mi študirat, ne da  se mi jset (kar je dobr ker se tako ne morem zredit; pa tut hrane nimam več).

Prav zaradi tega nedela sem postal še bolj bolestno pedanten in sem včeraj sterilno pospravil in pomil celo stanovanje. Zasmojena mast, ki se nabira na keramični plošči štedilnika, mi je šla tako na živce da sem jo v pol ure živčnega drgnenja z nožem, spraskal s štedilnika (pa kaj če bo plošča zdj spraskana- na njej ni več 2 leti stare zasmojene masti).

Iskanje stanovanja, kamor naj bi se selil oktobra, kot si predtavlja moja mamica, za pol leta pred selitvijo v Postojno, je ustavljeno, zaradi moje neodločnosti in nestorilnosti. Delo, ki sem ga baje pogojno rečeno dobil v Logatcu, sem zavrnil; delo ki ga bom baje dobil v Ljubljani pa najbrž še bom. SAmo tako bom lahko še naprej težil na tem blogu, da me nihče ne mara in da sem glavna žrtev zarote, podobno kot Fox Mulder.

Efekt je v tem, da se mi malo že poznajo mišice na rokah in trebuhu. Pa še to zgolj “malo”.

Najbrž sem hotel še kaj napisat a se trenutno ničesar več ne spomnem kar bi še lahko dodal. Zato bom po potrebi post dopolnil kasneje, ko bom zato razpoložen.

Dans sem gledal eno tupo ameriško risanko Ben 10.

Gre se nekaj okoli tega da je neka skupina robotov, ki mimo grede še goljufa pr Baseballu, kakšen očiten greh za tako poregovorno poštene američane, ki baje ne znajo niti lagati (a je bil Washington tisti ki je rekel “I can’t tell a lie”?), kaj šele goljufati, poskuša ugrabiti “precednika ZDA”, da bi s pomočjo nadomestka lahko kontrolirala “Belo Hišo”. Center odločanja torej.

Joke pa je, da američani goljufajo, pobijajo, ustrahujejo in bombardirajo vse levo in desno, če jim le minimalno koristi. REcimo takole: v sedemdesetih in osemdestih je v Južni ameriki na stotine ljudi izginilo zaradi “vodov smrti”, ki jih je po celem kontinentu plačevala in urila CIA. Ti isti vodi smrti so se financirali z denarjem koliumbijske mafije, ki je ta isti denar pridobivala s prodajo kokaina na ozemlju ZDA. Obe opericiji je vodila CIA in ko se je to razvedelo, namreč da vlada ZDA navaja svoje državljane nakokain, da pridobiva denar za financiranje južnoameriških vojaških hunt, je stvar postala zanimiva.

Da tega kaj so v imenu CIae in drugih organizacij leta in leta počeli Mobutu Seseseko(Zair), Suharto (Indonezija) in Marcos (Filipini).  Sej ne da so vsi trije pokradli, to je privatizirali, miljarde dolarjev, kot honorar za dejstvo da so “preprečevali vzpon konmunizma v svojih državah” in to prav s temi istimi vodi smrti.

Ok, kaj ima to zveze z debilno risanko?

Američani radi lažejo, tudi ko jim ni treba. Otroke pa je potrebno naučiti da se ne goljufa. Če ste na primer gledali “The Bourne supremacy” potem ste v filmu videli, da se je CIA tako “reformirala” v telekom firmo, ki prisluškuje vsem klicem na svetu in potem, ko rečete kaj narobe, na primer “blacbriar” vam bo s pomočjo Motorole (trejdmark) poslal izterjevalca, ki vas bo “dezaktiviral” in to kar sredi Londona…

Največja šala v tej rianki pa je zaskrbljenost filmarjev da bi lako položaj predsednika ZDA prevzel “impostor”, vsiljivec.

Bodimo iskreni. CNN in naftni lobi sta leta 2000 pravzaprav za ta paradoks že poskrbela. Ime tega vsiljivca je George Bush drugi, oziroma mlajši. Tip že osem let opravlja delo za katero niti ni bil izvoljen. To, da je nekdo, ki ni bil izvoljen 4 leta, poudarjam BREZ MANADATA opravljal delo “Predsednika ZDA”, ne moti niti amriških zakonodajalcev.

Pač manjši set beck da so lahko lobiji postavili za predsednika “najvećčje farsičn demokracije” nekoga ki je popoln imbecil in popolna lutka v njihovih rokah.  Ampak vsak imperij se rad dela lep, še posebej če je njegov edini izvozni artikel t.i. “demokreacija zahodnega tipa”, ki jo ZDA s takim žarom širijo v Afganistanu, Iraku, Savdovi Arabiji, Kazahstanu in bi jo, če bi blili Kitajsci dovolj neumni da bi se pustili, tudi po Kitajskem.

Kdo je potem velika šala? ZDA jasno. To da lažeš drugim, dokler imaš od tega dobiček, no ja cinično in makiavelistično. Da lažeš sam sebe, po tem ko te VSI pogruntajo, je bedno. Ampak baje so Španci v 18. stoletju, ko je Španija, kljub temu da je bila nekaj časa najbogatejša država na svetu,  kljub uvozu stotin ton ameriškega zlata kar 4 banrotirala v 100 letih, počeli isto: samozaverovana prazna slava ob koncu imperija ali kot bi rekel poznavalec biblije: “Pride goeth before the fall”. In, glede na napovedi, je Amerika ravno v tej isti fazi.

Pa ne jih razjezit, amriški zaton, glede na količino orožja, ki ga imajo na voljo, bi znal biti celo bolj nevaren, kot razpad Kitajske “Rdeče dinastije”, če bi se ob zatonu komunizma na Kitajskem zgodilo to kar se kitajski v tranzicijskih obdobjih rado doagaja-razpad in državljanska vojna. V obeh primerih pa je vsem, tokrat res VSEM, ki želimo preživeti, v interesu, da se noben od obeh scenarijev ne zgodi in to Bushu Butcu navkljub.

Včeraj smo bili 20.8. v letu gospodovem 2008. Potem ko je Njegova ekscelenca Prof dr Danilo Tuerk, drugače znanu tudi po svoji funkciji Predsednika RS, razpisal volitve za 21.9. tega  istega leta gospodovega, se je včeraj uradno in abnormalno bizarno začel predvolilni čas.

Gremo od zadaj naprej: če je Tuerk razpisal volitve za 21.9., to pomeni da mora biti pred tem 24 ur molilnega volka, to je volilnega molka (preblisk:tale Miša Molk je prov u trndu), če sledimo logiki da naj bi predvolilni čas bil vsaj mesec pred volitvami je bil včeraj zadnji možni dan da se volilna tekma, pod pogojem da je letos zarai varčevanja ne bodo odpovedali, sploh začne.

In začela se je, nadvse bizarno. Kot da imamo v Sloveniji samo dva pajaca, ki sta sposobna vodit vlado sta se na soočenju na RTS znašla v enem studiju vladajoči premier, ki se mu je prav včeraj dejansko iztekel mandat, Janez Janša  in lepotec modnih pist politike, človek ki vozi fička za medijske namen, kjub temu da kupuje kravate dražje od celotne proizvodnje FIČKOTOV skupaj, Borut barbika Pahor.

Samega soočenja mi ni bilo v interesu gledat, preprosto zato, ker sem že na začetku posta povedal, da sta bila v studiju obadva pavlihata, ki naj bi znala vodit vlado.

Če izvzamemo Košakovo javkanje, češ men se krivica godi ko je Janša na oblasti,  potem je šlo Janši bolj slabo. Še če upoštevamo Presedovanje OSCE, EU in druge visoko profilirane Ruplove debakle je treba omenit stalne spopade z mediji in nekatere projekte, ki so vlado bolj osmešili kot ne. Zdj, ko je mandata konec, imam občutek da se je komunistom dejansko oddahnilo, ker upajo da Janša ne bo ponovno izvoljen in jim posledično ne bo treba več trpeti muk, ki so si jih v bistvu sami naložili.

Če velja omeniti Sanaderjev gambit, potem se zna zgoditi prav to tudi Janši, a o tem kdaj drugič.

Potem je tu še Barbika SD. NA SD me moti malo reči, skoraj bi lahko rekel da nič. Če seveda izvzamemo da me moti VSE: Logo je debilen, vodstvo preživeto in nesposobno (razne potrate, potrči in podobna partijska navlaka), mladi forum poln gejev, ki so v stranki zaradi privat želja, da bi lahko Pahorju zlezli v posteljo (po njihovih lastnih izjavah). Šef pa je…metro nekaj. Ni ne levičar ne desničar, vsekakor je nekakšen kompot, če se tej zmesi lahko tako reče.

Armani oblekca, draga kravata, še dražja ura in prva izjava liderja opozicije v soočenju s šefom vlade?

“Priznam da ste delali dobro…”

Pa je šla kariera proti jugu. Človek ki se strinja s trenutnim predsednikom vlade celo v trenutku ko dobi priliko da predstavi SVOJE mnenje o vodenju vlade zame ni kandidat za vodjo. To je brezhrbtenična gliva, ki rada sledi, če ne iz drugega vzroka, pa zato, da kot nesposoben birokrat, lahko “samostojno” vodi kako nepomembno a lepo zvenečo sinekuro, vsi vemo da se je zadjnih 4 leta pridno trudil da bi postal Minister za zunanje zadeve namesto debaklarja Rupla.

Potem, ko so mediji že v naprej odpisali Šrota in Ehjavca, je na medijski sceni ostal samo še en politik, ki se ne bo pustil odriniti v senco teh dveh primadon: Jelinčič. Tip je sicer idijot in medijski klovn, ampak sama situacija prav kliče po tem, da se Jelinčič pozicionira za kandidata za mandat. Njegova stranka baje nima šans da sestavi vlado, a v svloeniji je vse mogoče.

Pa mi zdj povejte bi rajš naslednja leta gledali PAhorja, kako si perfektno zavezuje Armani kravato, Janšo, ki se prepira z mediji ali Jelinčiča, ki bi vpil “Čefurji raus”????

Že dejstvo da se volilna tekma še ni začela nakazuje da bo letos dokaj čudno volilno leto. Scena se je dokončno utrudila in čas bo, zdj pa že skrajni, da vlada, katerakoli pač že bo, ob konsenzu ostalih utrujenih strank, ki se utegnejo sploh še prebiti v DZ, spremeni volilna pravila. Rabimo večinski sistem in jasna razmerja. Čas vedno novih strank pred volitvami, ki ppotem samo zmedejo omejene volivce se mora končati.

Trenutno nam ne preostane drugega kot da počakamo da se tekma, ki bo baje umazana, ker sodelujejo tuji PRovci, sploh začne. ČAsa zanjo je vse manj. Mogoče je pa zastoj v tem da se PRovci šele seznanjajo z mentaliteto domače publike?

Dragi moji, včasih imam občutek da živim v filmu ž produkcije, takem kot bi ga, glede na objave na blogu, lahko posnel samo Andrej-jokajoča-teta-s-tržnice-Košak. No ne vedno. Leta 1999, tik pred silvestrom, ko sem obiskal Sarajevo, do sedaj edinkrat v življenju, sem bil ne samo malo presenečen, pač pa močno zmeden nad številom različnih Policij prisotnih v mestu: Poleg Srbske Policije (v cirilici, prosim), Gradske Policije (ja, v latinici) je bila tu še Kantonalna Policija pa začuda še Federalna Policija in že kar paradoksalno še “International Police”; potemo ko je v enem delu mesta rezneslo bombo pa so se v javnosti pojavili še NATOvi MP (military police) z mitraljezi čez ramo. Pridružite tem še nekaj zasbnih varnostnih služb, ki se v okolju, kjer skoraj ni zakonodaje ki bi prepovedovala uporabo besede “Policija”, preprosto imenujejo Policija. (Vsaj leta 1999 je temu še bilo tako).

Nekako tako kaotično se te dni počutim v Ljubljani. Inflacija nekih nadzornikov, ki baje vsi po vrsti opravljajo svojedelo na najvišji možni ravni je že kar zaskrbljujoča. Pa začnimo na začetku.

Potem ko je Žerjav ponudil odstop, baje zaradi Šentviškega tunela in Zidarjevega SCTja, se t.i. nadzorniki gradnje tunela še vedno niso pokazali v javnosti. Kdo je torej izpadel povsem nesposoben nadzorovati SCT in njegove podizvajalce najbrž torej nikoli ne bomo vedeli. Vemo samo da nas bodo vzdrževalna dela strateško pomembnega NOVEGA tunela koštala še miljone Evorov in mesece zastojev. Le kaj je tu novega? VAžno je da vsi “nadzorujejo”…

Rad bi pohvalil tudi Žerjava, ki je zame potrjen bebec, da je ponudil odstop s položaja ravno v času ko bi, če nebi bile ravno letne počitnice, potekal predvolilni boj. S tem, da je ponudil odstop, sicer nič ne pridobi. Izgubiti pa tudi nima kaj, saj je vladi že potekel mandat in Janša niti ni več v stanju sprejeti odstopa, kaj šele imenovati oz predlagati DZju novega ministra. Volitve, kot jih je razpisal Predsednik RS Danilo Tuerk, bodo 21. septembra. Pred tem pa je zaželjeno, ne pa obvezno, da vsaj en mesec prej poteka predvolini boj, ki se bo leto očitno, izredno, začel šele s Prvim septembrom, kar pomeni da bo bitka še bolj umazana in da bo “nadzornikov” resničnih in namišljenih, pač še veliko.

Novo olje na ogenj raznoraznih nadzornikov je prilila, seveda proti SCTju, ministrica za Zdravje, tudi v postopku prekinitve dela, saj se ji je iztekel mandat. Zidarju je zaželela, da bi si zadržal ključe nove Pediatrije vsaj še tliko časa da bo SCT pravilno opravil zaključna dela na novi bolnici (ki bo tako, zaradi pomanjkanja opreme in denarja zanjo, še vsaj pet let stala prazna). Potem je starega pijanca pripravila do tega da se je usedel na gugalnico in se…na srečo vseh prisotnih NI zvrnil z nje (da bi bil prvi bolnik v novi kliniki je Zidar le malo prestar).

Poleg teh nadzornikov sta tu še VEliki brat, ki se je v zadnjih letih močno razmahnil v našem mestu in njegovi modri palčki- Policisti. Teh je v centru ogromno. CElo tako veliko jih je, da se jih, ko me ustavijo in popišejo, tako kot so me zadnjič, sploh ne bojim več. No to, pa tudi dejstvo da so me pred meseci odpeljali na Psihiatrijo v njihovem spremstvu, je zadosten razlog da se kekcev v modrem ne bojim več. Bolj me skrbijo kamere, preko katerih se s pomočjo biometričnih podatkov da ugotoviti celo to koliko robčkov ste posmrkali v roku 24 ur.

Ne resno, kekci, sploh “makovke” so ok.  Edina vrsta nadzornikov, ki mi gre res na živce so partisjki ovaduhi. Brez teh v sloveniji, leta po ovaduški akciji “nihče partije ne bo nategnil v rito”, očitno še vedno ne gre, čeprav se je leta 1991 zgodilo ravno to. Ti ljudje so dokaz da je bil komunizem sistem “vrednot” (to besedo uporabljam zelo previdno saj komunizem ni ne politični ne etični program sam zase: ruski in nemški židje, ki so v 19. stoletju ta program skotili so ga, po mojme opažanju, pridno prekopirali iz Svetega pisma oz Tore), ki je neumnim, omejenim in mrtvo-grudnim slovencem pisn na kožo.

V Kovnici na Prešernovem trgu takih dnevno vidimo na pretek. Kako veste kdo je tak partijski ovaduhek? Pride do “štanta” in bulji v prodajno blago, podobno kot tele v nova vrata, ne reče ne bev ne mev, kot da s pomočjo tele-kineze in tele-patije vse razbere z mojega obraza, potem se obrne in odide, komu mar kam. Ena teta se je pred dnevi razburila, ko sem naredil dopoldne kovanec in je zelo glasno pizdila da se je ustrašila, češ da bi se ji moral opravičit, ker sem tako nor da delam na Prešercu. No, ker se ji ni nihče opravičil, je histerična stara baba začela grozit s policijo in inšpektorji… ko sem ji rekel da ji lahko dam cifro policije in inšpektorata, če bo takoj poklicala, se je stara kobila izgubila v meglo množice.

A ni ostalo pri tem. Nekdo je res poiklical inštektorja. Pa smo spet pri slovenceljnih in nadzoru in slovenceljnih. Inšpektor, ki ni bil videti “verodostojen”, baje pa kar predstojnik inšpektorata (baje za vrtanje po nosu) se je identificiral z neko po izgledu, na domač printer med odmorom za kavo šponarejeno kartico čip izgleda; pregledal je dokumentacijo in odšel. Posledice? Kakšne bi lahko bile? V skladu z dovoljenji delamo to kar delamo. Tudi v sodelovanju z Zavodom za turizem.

To sta dve vrsti nadzornikov: nadzorniki Zidarjev in Žerjavov za gradbeništvo in samozvani nadzorniki in nadzornice okoljskega inšpektorata imenovanega “lizali bi Kučanu rit če se partija nebi samorazpustila”.

Največ samorazglašenih, ker nimajo posluha niti za osnove, “nadzornikov” in “nadzornic” srečate na cestah. Ste opazili kako so se zoprne in debele stare babe, odkar se govori, da se družba stara, razpasle po cestah mesta? Prisežem, kot da se svet vrti okoli predebelih upokojenk, ki bi se jim po njihovem vsa ta “mlada golazen” ki še ni vredna njihovega “zrelega” pogleda, morala ne samo ročno umikati, pač pa tu8di pokorno klanjati. Ni torej čudno da je dans ena taka debelajsa odjadrala domov s črnim gležnjem…

Ste opazili da se take tete in strici zelo radi obešajo po vogalih kjer “delajo” zidfarski čefurji? NPR na Wolfovi, kjer trenutno, ja ŽE SPET, popravljajo pred pol leta položen tlak. Ti ljudje se obešajo po vogalih in buljijo v slabo oblečene čefurske hlače, kot da bojo v slabo oblečenih kombinezonih odkrili Boga ali pa vsaj Tita. Mogoče je to njihov način kako se spomniti pomena besede “orgazem”, večina teh “nadzornikov” ni sposobna seksa, kaj šele napora normalne hoje, zato raje ovirajo promet. Še posebej jim gre tako oviranje, ženskam, dobro od rok, ko odkrijejo ozek del pločnika, potem pa se tam ustavijo in se sklanjajo po robec, ki jim NI padel na tla. Tako zelo uspešno ustavijo promet v celi Nazorjevi, ampak kaj to njim mar. Celo mesto ima tako pet minut privilegij gledati njihove nagravžne debele riti, ki tako “vrhunsko estetsko” rinejo izpod sicer raztegnjenih&raztrganih a vseeno prekratkih grdih šotorskih kril.

Letos je res čudno poletje in čudaki&neprilagojenci in ostali bebci vseh vrst so se pojavili na soncu. Tudi “nadzornikov” takšnih in drugačnih je že prav preveč. Čas je da pritishe jesenski hlad, da se bo ta zdolgočasena raja začela spet malo skrivat po toplih kotih, kjer nam vseh teh zgodb o zidarjih pa njihovih (nestoječih) žerjavih ne bo več treba prenašat….

————————–

Prelepo moje Miševo? NOT, Lublana je bulana!!!!!!!!

Na prvi pogled je težko določiti kaj imajo zgoraj našteti ljudje skupnega. Razen očitnega: da so (bili) vsi, Slovenskega naroda sinovi, na žalost (mojo).

Dva mrtva in dva še vedno živa. En predsednik vlade, trije politiki. Dva študenta teologije (prvi in zadnji).

Pa poleg tega?

Pučnik in Janša, poleg Ikarija, veljata za čudaka, posebneža. Celo maščevalna zamerljivca.

Vsi skupaj pa smo odrinjeni. Kocbeka so odrinili v življenju, v smrti in v spominu. Po letu ‘51 ignoriran, nadzorovan, opazovan, kot podgana v labirintu. Celo njegova srmtna ura je bila baje “vnaprej predvidena”. Ločen od družine in osamljen. Leta po smrti so mu postavili “spomenik”. Na robu Tivolija, tako da opazuje veselo kopuliranje razno raznih čudakov v nočnih urah. Res lepo okolje za spomenik tako velikemu človeku.

Tu je še  Pučnik. Človek, ki si je celo v pratiji upal misliti s svojo glavo in ga je to veliko koštalo. Ne bom našteval njegovih zaslug, ker jih vsi poznamo. Kaj smo naredilii? Večina še danes slepo verjame komunistični televizijski propagandi o “monstruozni maščevalnosti” in druge bedarije, ki jih je Kučanova propagandna mašina pljuvala o Pučniku. Znak naše hvaležnosti? Pazaba.

Enako mediji š  vedno ravnajo s trenutnim premierom. Janša sam na sebi je najbrž daleč od idealnega, a večinoma ne bomo nikoli vedeli kakšen je v resnici saj se nihče ne potrudi da bi nam človeka za nazivom “Premier” predstavil kot človeka.

Še ena stvar, ki je vsem štirim skupna je: ožigosanost.

Bebavost slovenske družbe je včasih prav pregovorna in spominja na dojemanje otrok ali pa retardirancev. Javnost ima brezkompromisno in povsem nekritično rada (Kučana, Pahorja) ali pa je preprosto naučena da sovraži. In sovraži VSE ki kakorkoli ne odgovoarjajo “normam” raje.

Tipičen primer neumne raje je moja draga in spoštovana gospa mati. Ženska se zelo rada, v svojem vaškem okolju, dela intelektualko in da bi to dokazala gleda zanimive oddaje na RTS, ki jih niti pod razno ne razume. Vedno rada predstavlja vsebino takih oddaj, kako npr umetniška družina na Goriškem živi v hiši brez elektrike. Njena bujna domišljija si potem poskuša te okoliščine predstavljati na svoji koži in ko tako moja mati ugotovi, da to ni življenje zanjo je povsem vesela, da gre njej toliko bolje. TAkoj naslednji dan, seveda, teče v cerkev, kjer se  Bogu zahvali za svoj zdrav razum in to da ima boljši plašč kot njena, po njenem neumna, soseda. Po drugi strani ta ista “mati”, potem ko je odpredavala sinu, da bi lahko živel tudi v hiši brez elektrike, tega istega sina, brezkompromisno vrže iz hiše, ker jo prosi za posojilo 20 Evrov. Obrožba? Da se me boji, ker da sem ji BAJE grozil.

Največja grožnja moji materi, z moje strani, je bilo to da, kot Študent Teologije, nisem do Cerkve zavzel takega odnosa, kot bi ga po mnenju stari bab na vaseh študent teologije moral imeti: pdredi se starim babam, ki baje o Bogu in Cerkvi vejo več kot vsa TEološka Fakulteta skupaj (s tem je mišljena Papeška Univerza v Rimu in ne Fakulteta na Poljanski). Če bi s tem odnosom živel v hiši brez elektrike, nekje v Gorici, se moja mati nebi počuutila tako reoženvensko ogroženo, ker pa sem svoja “čudaštva” in “nemoralnosti” želel zadržati zase v NJENI hiši, pardon v hiši njene “pobožne” sestre (ženske ki teče k maši vsak dan in potem ves večer epileptično-zaljubljeno bulji v podobo Kristusa, medtem ko opravlja vse od sodelavk do sorodnikov)

In zdaj?

Ko si v Sloveniji odrinjen, si odrinjen. Že od maja si iščem zaposlitev. Obrnil sem se tako na Cerkev, kot na raznorazne druge organizacije, na dan oddam po sedem prošenj. O tem da ni odgovorov, ne bom več travmiral. Postal sem, kljub temu, da sem se vedno trudil za to, da bi vsem okoli sebe dal občutek sprejetosti, nezlaganosti in samozavesti, človek ob katerem se spotekne sleherno koleno. Zato sem tudi spremenil podnaslov tega bloga.

Kar se JAnezek nauči Janez zna: mati me je, potem ko je opzaila, da me ne more več ustrahovati in izrabljati, nagnala iz hiše svoje sestre. Moji t.i. priajtelji se obnašajo do mene enako posesivno in izkoriščevalsko kot moja mati, fotr pa me niti ne povoha več… Ostal sem sam.

Sprijaznil se bom s tem, da nimam prijateljev, da nimam dela in da nimam doma. Podal se bom med Kralje ulice in če me srečate, mi prosim naklonite vsaj kak cent, če že v vaših mrzlih trdih dušah ni nobene čustvene stabilnosti, ki bi lahko prosevala čez stene vaših trdih buč in mi naklonila občutek, da sem tudi jaz človek.

Bistvo tega da sem Ikari je tako ali tako osamljenost in občutek izgube…postal sem četrti mušketir. SAmo molite lahko, da mi ne bo prišlo na misel, da bi začel politično kariero, v kar me bo življenje očitno prisililo. Pstal bi tak kot prej omenjena trojica.

Citat je iz igre Civilizacija lV.  Slovenski televizijski prevajalci bi to prevedel v “Dajte človeku Fisha pa vas bo nahranil; naučite človeka Fishevega kuhanja pa boste nažrti ves lajf”.  Ok, brez zamere Fish, ampak nivo prevajanja na javnih televizijah je PORAZEN. Sej ne da bi se kdo potrudu pa te zadeve mal nadzoroval, da bi prevodi mel vsaj mal nivoja. O tem kako porazno je stanje se lahko zgražam že jst, pa mam samo Proficiency…

Dejmo pogledat resnici v oči. Pišem prošnje vsak dan in vem kako neumna je ta družba do ljudi, ki samo hočemo delat in se izobraževat. Živimo v pravljici, ki trdi, da je svet globalna vas. No ja, če ste kdaj poskušal dostopit do E uprave pa vam je jasno da je Virantovo ministrstvo, zelo podobno kot Gantarjevo pred leti, bolj ali manj natega velikokategornikov. Pooleg tega, da vas najprej petkrat pošljejo v “krožni tok” (izraz za tavanje med pisarnami kjer obstojate zato da zabavate zdolgočasene birokrate in ne zato da vam ga birokrati potegnejo) preden vam kaka zavaljena nesposobna stara tet, ki se ji iz oči zrcali ajkju stopnja -5, mirno odgovori “Tega pa ne morem.” Ne si delat utvar, ko teta to reče je to DEJSTVO. Ona ima sicer pred sabo izum 19. stoletja, imenovan tele-fon, pa nekaj kar so v 70.ih letih 20. stoletja poimenovali računalnik, ampak ONA tega iz principa NE BO uporabila. Ko boste, če ste tako neumni, zahtevali da vam kdo pokliče njenega nadrejenega se to seveda ne bo zgodilo, kajti šefica že pije kavo-doma.

Nič niste dosegli s tem da ste se z neumno uradnico kregali, še slabše, celo nepozvani zunanji opazovalec, tehnično vzeto, druga nategnjena stranka, ker je pač slovenec, vam bo skočil v hrbet in to NA STRANI uradnikov, čeprav bo v naslednji uri tudi sam nategnjen od istih ljudi. Ta slednji, bo še bolj pameten od uradnikov… Go Fish. S tem smo razkrili laž da je svet sajber-vas. Ne samo da Ljubljana še vedno nima enega spodobnega sajberkafeja, ampak tut E uprava je slaba šala. Sicer pa, pri številu 120.000 uradnikov ki jih imamo, kaj nam pa bo E uprava???? Vsi ti ljudje ki NIČ ne delajo pač ne morejo ostatibrez službe, mar ne, kako bi pa to vplivalo na delovanje ZAvodov za Zaposlovanje, kjer se prav tako nič ne dela?

Druga viosoko razvita in široko razpredena pravljica v sloveniji je VSEŽIVLJENSKO IZOBRAŽEVANJE. To “dogmo” je izumil Platon v “Državi” in to v trenutku ko razmišlja da je mlade ljudi treba izobraziti za določeno delo, da pa enkratno izobraževanje ni dovoljin ga je potrebno nadgrajevati in iširiti. Platon potem trdi da bi vsi uradniki morali hoditi na refrešer kurze in izpite in z njimi dokazati da so še sposobni opravljati svoje delo. No JAZ se izobražujem. Seveda bi rad ob študiju tudi delal, a glej ga zlomka: v prošnjah mi piše “sem študent” in kaj sledi?

Ni vabil za razgovore, ni odgovorov, ni,….

Saj vam je jasno kaj govorim mar ne?  O tem sem pisal že prejšnjič v poglavju “Nesposobni kadrovniki”. Nihče ne zna poslati E majla, nihče ne dvigne telefona, nihče se ne potrudi za človeški odnos. “On je študent, nj pač crkne sredi ceste….”

Najbolj zanimiv del izobraževanja, ki sem se ga udeležil pri Čehih, prejšnji mesec, je bila izjava direktorja, ki sam javno prizna “Naše stranke so barabe, zato jih tretiramo kot barabe”, ki je nasprotujoča prvi izjavi: “Emaptija, empatija in še enkrat empatija”. Zakaj nekdo ki po telefonu raznim d.o.o.jem in s.p. jem ponuja nakup svežnjev delnic rabi empatijo mi ni jasno. Jasno je, da v državni upravi nihče ne raznmišlja o empatiji.

Uslužbenka PRfliknjene PBS ne uporablja empatije, Poštarica ne uporablja empatije, celo neumna trgovka v merkatorjevi delikatesi, ki sem jo lepo pozdravil potem pa vljudno prosil naj mi doreže salamo, si je vzela pravico da ji salama leti po popultu, da je narezana kot za svinje in tako dalje, zsamo zato ker se 50 letni trgovki, ki je v meni, ničp ne da. Ne da sem ji jaz kriv da je mož ne poriva več, jaz sem kriv KER SEM ŽIV.

Delam preko ŠS in država mi ob vsakokratnem drobižu, kriv sem ker sem živ, pobere preko 22% malenkostnega dohodka. Tako me Janša in kdor-koli-že-je-ministrica-za-delo-in-socialo, v sodelovanju z debilnim Bajukom, učita goljufat državo. DElam na napotnico ampak od drobiža okoli 500 evrov mesečno mi ostane toliko denarja da lahko pridno crkavam. Kava? Kakšno razkošje, tega ne morem ker moram kupiti kruh…Postal sem tipična socialana žrtev: trgam si od ust zato da ŠE VEDNO NIMAM NIČ.

Pa naj še kdo očita CErkvi da je bogata. Postal sem najrevnejši študent teologije v Ljubljani, če ne kar na svetu. Bogastvo? Vam opišem bogastvo? Rezina melone, to je bogastvo. Domača goveja juha-tudi to je bogastvo. Ferrarri? Kaje je to????

Ni kaj, ne glede na škofe, rektorje, špirituale, in druge povezane člkene, treba mi bo kupit ribičev prstan in paktoralno verigo. Grem v posel in mislim postat škof. Lakota zame ni opcija, še manj pa brezposelnost. Če mi mačeha, Slovenija, ne misli omogočiti normalnega preživetja, si ga bom vzel sam.

Pa še zaključek: draga moja familija, poglejte si post pri Fishu, o tem kaj si mislim o vas. Po obeh straneh!

.

.

.

.

.

.

Pravljičarstvo. Tudi tako bi bilo lahko naslov mojega posta.

Danes sem pometal stanovanje in se razburjal nad neuporabno metlo: vsakič ko pometam VEČ svinjarije ostane v prostoru ali pa se s pomočjo metle samo prenese iz kotov v sredino prostora, kot pa je s pomočjo te iste metle odstranim. Namen pometanja pa je baje… ČIŠČENJE (???).

Takrat se je na MSNju pojavil moj prijatelj, ki mi je ob preselitvi samoiniciativno, brez predhodne vzpodbude ali kakršnega koli namigovanja obljubil SESALEC. Tudi ta sesalec je, delno, razlog da me pometanje stanovanja z metlo, tako nervira. Kakor bi rekla moja pokojna babica “beseda je dala besedo in Andrej me je pobaral nekaj v smislu da pride v inšpekcijo, če bo stanovanje dovolj čisto. Nakar sem mu vrnil žogico s tem, da sem ga opomnil na sesalec. Naslednja reakcija, najinemu prijateljstvu navkljub, je bila dokaj čudna “Včeraj bi mi rekel zanj.” Resnično čudna izjava kar sem povedal z besedami “TI si sesalec obljubil meni in ne obratno.”

Kasneje, ko sem pomival kopalnico, sem začel premišljevati o temi, ki me močno moti in mi gre resnično na živce. Nič nimam proti Andreju, ki se je kot prijatelj izkazal. Celo zelo sem mu hvaležen za pomoč.

Pa se bom vseeno lotil teme, ki je v sloveniji zelo razširjena. Seveda sem, pri tridesetih, v svojo veliko grozo, še vedno zelo naiven in očitno precej butast, pa sem vseeno zgrožen nad svojimi sodobniki: gre se za pravljičarstvo, t.i. bele laži in navadne prazne obljube.

V čem pa je razlika med “belo lažjo” ali pa navadnimi praznimi obljubami?

“Bela laž” je neškodljiva zadeva tipa “Ne mami, tole je palma, kje ti občutek da je to konoplja?” Ali pa prikrivanje negativne ocene v šoli “Ne mami nisem dobil cveka, dobil sem tri.” Vsakdo kdaj pove kako belo laž. Jaz sem se jih posluževal v šoli precej pogosto. Ampak odkar sem končal srednjo šolo skoraj ne čutim več potrebe zanje. Tudi zato ker sem starejši od 18 in ne bidim nikogar več, pred katerim bi svoje neuspehe moral prikrivat z belimi lažmi. Sploh pa se je moja draga mati izkazala za tako okorelo vaško katolikinjo, da ženska, ki sicer ssama pogosto povsem očitno laže, trdi da ne prenese da bi se ji lagalo; tak odnos ponavadi vodi v to, da se takim ljudem VEČ in bolj pogosto laže kot vsem ostalim, o tem pa kasneje.

Najbolj zaskrbljujoč je “trend”, ki je med slovenci zelo razširjen. Ne, ne govorim o fošiji, jamranju in samopomilovanju, ki so celo še bolj epidemično razširjeni v sloveniji. Govorim o nakladanju skozi zobe, praznih obljubahi in predvsem mladini bolje znanemu “nabijanju”.

Andrej mi je, v enem napadov, recimo temu “dobre volje” neprevidno “obljubil” sesalec, jaz pa sem, kot nepreviden in naivno neumen tip, vse verjel. Ptem ko ga je napad dobre volje minil, se je tip streznil in se odločil da svoje besede ne bo jemal resno.

V podobnem položaju sem že bil:ko sem bil pred petimi leti, potem ko sem bil relociran v Smlednik, skupaj s preostalo prtljago moje matere, postavljen pred dejstvo da ali hodim na avtobus ali pa končno naredim izpit za avto, sem se odločil za slednje. Po 15 urah vožnje je moj iunštruktor ocenil da sem zrel za izpitno vožnjo. Seveda sem želel to novico deliti z domačimi, ko je to slišala je moja teta, starejša od mene 7 let, izjavila da mi podari avto,če izpit opravim v prvo.

Nepremišljenost? Pomilovalna nadutost? Ali samo vzpodbuda? Kdo ve?

Zgodba avta pa je taka: Metod, stric si je kupil Suzukija leta indevetdeset, ko je ustanovil podjetje; ko je avto zanj postal premalo glamurozen in je presedlal v BMWja, kot se za vaškega DOO gradbinca spodobi, je avto prepustil svojemu fotru. Ta je bil takrat po vsej verjetnosti nekje v srenji fazi bolezni in ni več veliko vozil, pa tudi, rasnici na ljubo, bil je zgaran in imel je porazne reflekse: ni več veliko vozil. Po dedu je avto torej “podedovala” Nataša.

V času, ko sem opravljal izpit je ravno “premišljevala” o novem avtu. No, kakor se rado zgodi, kadar slovenci v prazno nabijajo besede, sem septembra oz oktobra opravil izpit. V PRVO. Vse govorice o avtu pa so, nadvse diskretno, potihnile. Neposreden kot včasih sem, sem po dveh mesecih Natašo na to spomnil. Po toči izgovorov bi mi moralo biti jasno da iz tega ne bo nič, a sem vztrajal in jo celo opomnil na to da “beseda nekaj velja”. Dva besedna spopada in še štiri mesece kasneje, se je Nataša vdala in mi “prodala” avto.

Dokaz torej da bi slovenskega nakladanja moral bit že vajen. Kar me vedno zbode, ni toliko opravljanje, fovšija in samopomilovanje slovencev; najbolj me bode to, da večina ljudi nepremišljeno kasi bedarije, ki jih ne misli: tako je Natašin tedanji zaročenec, sedaj je njen mož, leta 1999 glasno ponavljal, da vsakemu od nas PODARI 50 nemških mark, v primeru da nam uspe izvest potovanje v Španijo. Na pot v Šapnijo smo šli in celo prišli nazaj (Nataša, Jana in jaz)–denarja pa še vedno nisem dobil-in ga tudi nikoli ne bom, ker je Bogdan tako ali tako eden izmed glasnejših “gobezdačev”, ki jih poznam.

Zame, upam vsaj da včasih če že ne vlja vedno, velja pravilo: govori ko imaš kaj za povedati, povej kaj smielnega, obljubi samo kar nameravaš v RESNICI storiti, izogibaj se preklinjanju in prepirom-če se le da, kadar pa se ne da, bodi prvi in zadaj odločilno “bodico”. Včasih, predvsem v službi, raje zamolči kaj kar veš, ker živiš v sloveniji, kjer šefi ne cenijo prevečpametnih podrejenih.

A vse bolj pogosto se mi zdi, da sem zadnji idijot, ki se na taka navodila sploh še ozira. TV navaja ljudi na govoričenje brez kraja, takšno kot naj bi bilo duhovito, ki pa nima nobene vsebine in je namenjeno zgolj zabijanju časa in intelekta z nepomembnimi bedastočami…

Če je torej poanta da se med seboj lažemo: lažimo se, bar još malo (koliko posameznih “koncev sveta” je napovedanih med leti 2009 in 2050? 7 ali 8? No o tem pa drugič…)