Dve povsem različni državi, dva povsem različna režima. Ista dilema.
Mar res?
Problemi takih in drugačnih tranzicij lahko, kot se kaže prav te dni, pravzaprav pa skozi vso zgodovino, povežejo najbolj različne države v podobne situacije.
Na eni strani je Kuba, Leninistično-Marksistična trdnjava sredi Karibov. Že leta in leta “outcast” vse amerike. Fevdalno zastarel sistem v katerem brata, pa ne dvojčka, vladata vse bolj obubožanemu ljudstvu. Veliko je govora o tem kako se kubancem pod Castrom godijo krivice. A problem, vsaj zadnja leta, je v tem, da vsa taka propaganda izhaja iz Miamija. Natančneje od CIA-e. Njim pa tako ali tako nihče več ne verjame.
Že res da se je veliki revolucionar postaral, a v nasprotju z jugoslovanskim predtranzicijskim komunizmom, ki ga je zajela paranoja in urangst o “kontraših”, Kubanski sistem vsaj na zunaj deluje brezhibno. Pa to ni čisto res.
Castra že vsaj leto dni ni bilo videti v ŽIVO v javnosti. Pustimo na strani avdio/video posnetke, fotografije in podobno kramo. Vse te dokumente obstojanja se da ponarediti. Konec koncev je Fidel, pa naj bo živ ali pa že nekaj mesecev pokojni, pravzaprav že preteklost. Predaja oblasti na Kubi je že eno leto v teku. Raul, tako kot Crommwellov sin Rihard, bo ostal na oblasti samo dokler bo lahko vsaj pogojno nadomeščal Fidela. Zato potrebuje, za lastno legitimacijo, vsaj senco svojega brata. Vsa oblast pa je, dejansko že v njegovih rokah. V tem režimu, ki je relativno nov, s stališča, da je Fidel njegov prvi vodja, pa režim tranzicije oblasti med eno in drugo generacijo vladarjev še ni protokolarno določen. Dodatno dejstvo, ki se ga splača upoštevati, je boj za oblast, ki ga neizogibno sprožijo politične ambicije, ki nastajajo v ljudeh, tudi ko je na oblasti en sam “ljubljeni vodja. Ko tak vodja “pade”, se te ambicije, podobno kot v primerih Stalinove, Maove, Titove, celo Woytilove smrti, sprostijo in sprožijo prej omenjeni boj za oblast.
Upoštevaje vse to, in celo Fidelov karakter, je tranzicija na Raula v bistvu tekla precej “gladko”. Vse od tu dalje je špekulacija. A kar predstavljam si starega lisjaka, ko je naredil veliki načrt, da bo zadnjič v svojem življenju prevaral američane. Jasno, kot beli dan, je da bodo ZDA, takoj ko bodo zaznale “ugodno klimo” na Kubi izvedle državni udar. Da bi bil med tem “nenačrtno” oskrunjen tudi Fidelov grob ne gre niti dvomoiti. Stari lisjak je torej vnaprej pripravil načrt kako neopazni “zdrsniti” z oblasti in umreti kar se le da anonimno in neopazno. Pa tudi če mu to ni uspelo je bila operacija prav dobra krinka za izvedbo tega načrta. V primeru, da je Fidel že mrtev je bil kremiran in pokopan v neoznačenem, po možnosti že starem grobu. Tako bodo verniki komunizma lahko za nekom jokali. To bi bil res “grand trick”. Pa tudi če Fidel, ki je bojda skromen možak, ni tako paranoiden kot jaz, bi lahko na ta način preprečil drag pogreb in naknadnko gradnjo “kulta osebnosti”.
V primeru da je Fidel še živ, v kar močno dvomim, pa je povsem neverjetno da ima še kaj opraviti z oblastjo. Oblast je namreč muhasta ljubica, ki se k človeku, ki se ji prostovoljno odreče ne vrača rada. To bi, zopet, lahko povedal zapornik Jakoba drugega, Rihard Cromwell, kdaj kasneje pa tudi Raul Castro, če mu bo usoda enako naklonjena kot je bil James takrat milosten do Richarda, ta je živel na kraljev račun v hišnem priporu ne da bi kazal kakršne koli ambicije.
In smo že pri drugi tranziciji. Monarhija, kot od boga dana oblika vlade že dolgo ne obstoja več. Pa tudi vojaška sposobnost plemstva in na njej bazirajoča oproščenost davkov ni več realnost. Srednji vek se je s fevdalizmom vred pogreznil v učbenike zgodovine in glave vestnih preučevalcev. Najbolj prilagodljiva od vseh monarhij na svetu pa se sedaj, po dolgih petih desetlejih in pol sooča s precej kritično tranzicijo.
V nasprotju s Kubo, ima Združeno kraljestvo že stoletja določen protokol za tranzicijo med monarhi. A kot vsi živi “organizmi” se tudi angleški protokol tranzicije med monarhi prilagaja sodobnosti. V čem je torej kriza?
V državi, ki že vse od 16. realno pa od 18. stoletja dalje, ko so oblast prevzeli Stauarti, realno omejuje oblast monarha in kjer večina pristojnosti že v rokah Premiera, je oblast monarha zelo omejenja. Gre za tradicionalno družbo, kot je britanska, kjer se taka velika sprememba pozna kot velik družbeni šok in mora torej biti izpeljana pravilno in taktno.
Kronanja sedanje kraljice, Elizabete druge, se niti ne morem spomniti saj sem se rodil kar 24 let po tem. Sem pa videl vsaj en dokumentarec o tem. Iz tega vem, da je bila sedanja kraljica pričakovana kot “nova Elizabeta”. Nekakšna ponovitev “Zlatega prostestanskega veličastja Elizabete deviške”. Vrednotenja njenega vladanja se bom na tem mestu ognil, ker se traznicija še niti začela ni. Poleg tega je tranzicija med Jurijem Vl., njenim očetom, in Elizabeto potekala relativno kmalu po ll. sv. v., formalno še v času povojne obnove. Zato je kot taka bila velika travma. Nova doba, pa je temu primerno morala biti prikazana, kot nova zlata doba miru. Tako kot se večina mlajših katolikov pred dvema letoma ni spomnila nobenega drugega papeža kot Janeza Pavla ll., tako se vse manj britancev še spomni dneva kronanja sedanje vladarice. Že iz tega izhaja podoben položaj kot na Kubi. V Britaniji, v nasprotju s Kubo, so stvari sicer jasno določene, a povsem nejasne glede na posleice.
Če Kuba ve, da bo po Fidelu prišel Raul, po Raulu pa Bush ali pa njegov naslednik, se v Britaniji, kljub jasni liniji nasledstva, niti ne ve točno kdo bo kralj, če sploh. Charles, princ Valeški ni niti priljubljen, niti po merilih “sodobne britanske politike” primeren za kralja. Princ je ločen in potem ponovno poročen. Kar pomeni da ni primeren niti za Cerekev, ki se znaša na to, da je vladar njen poglavar in zaščitnik.
Tranzicija sama se utegne zavleči še iz drugih formalnih in vsebinskih razlogov. Premieru, ki je nosilec večine funkcij, bi bilo formalno najbrž vseeno če kralja sploh nebi bilo. William je za kralja premlad. Charels prestar. Regentstvo samo po sebi ne pride v poštev, ker kandidata niti ni, pa tudi ga vlada nebi trpela. Poleg tega bi imel “lord protector” kot angleži rečejo regentom, zelo negativne konotacije in ga niti kraljica, zaradi spomina na “zlobnega” Oliverja Cromwella, nebi niokoli dovolila.
Dodaten problem je razprava o Republiki, ki spet spominja na “nadvse zoprnega diktatorja” Cromwella. Že res, da večina ljudi “ljubi” svojo kraljico. A glede nasledstva je javno mnenje, manipulirano kot vedno, deljeno. Obstojajo tudi taki britanci, ki bi odpravili monarhijo. So pa tudi taki, ki trdijo, da se, temelječ na tradiciji in presedanih iz preteklosti, vladar, podobno kot papež, ne more upokojiti. Po njihovem mnenju lahko vladarja “upokoji” le smrt.
Dodaten problem je, poleg razprav o odpravi lordske zbornice, vlada sama. Ne samo da bi morala tranzicija potekati v času “kohabitacije” z laburistično vlado. Trenutni premier, Gordon Brown je Škot, ki se dela da je Anglež. Že samo problem neobstoja konzervativne vlade je dovolj težak. Samo taka vlada bi namreč v polni meri odprla proračunske vreče, nekoč znane kot “king’s purse” in privoščila novemu vladarju umestitev polno blišča in sijaja, ki bi “raji” dala videti stabilnost monarhije. Pri socialno osveščeni in “šparovni” vladi, ki je predhodno porabila preveč “kraljevega” denarja na vojno v Iraku, pa ni videti, da bi bila navdušena nad trošenjem za to vrsto reprezentance. Tu je tudi dejstvo, da je Gordon Brown pravzaprav Škot. In ti “Nasty northeners” zadnje čase vse bolj jasno kažejo ževljo po vse večji avtonomiji. Mogoče celo odcepitvi. To pa Elizebeti ne more ugajati, saj je Škotska eden njenih zadnjih ozemelj. S tega stališča bi Brown celo lahko bil “trojanski konj”, ki so ga Škoti “podtaknili” na Downing street da bi si olajšali odcepitveno tranzicijo.
Zato gre sklepati, da bo tranzicija v Britaniji daljša in bolj travmatična kot bo konec koncev “čisti rez” na Kubi. Kraljica bo počasi prepuščala portokolerne posle svojemu sinu in vnuku. Dejanski prenos oblasti pa se zna zavleči v dobo po naslednjih volitvah, ko naj bi bila umeščena nova konzervativna vlada. Ta postopek bi se znal pospešiti samo v primeru nenadne smrti Njenega visočsntva. To pa, glede na življensko dobo njene gospe mame, Kraljice matere Eilzabete, niti ni tako verjetno.
Kuba in Združeno kraljestvo. Toliko podobnosti pa tako veliko razlik. Celo pri tranzicije, mar ne?
———————–
Sv Angeli, luč v naši temi- prosite za nas.
