V začetku je bil b(l)og(os)

Lani sem praznoval tukaj.

To je v svoji sobi, za računalnikom. Moji kolegi vejo da to pomeni z nogami na radiatorju, s kibordom (ja brezžičnim) v naročju in z miško, prav tako brežično, na dosegu roke…

Letos pa temu ne bo tako. Ne rečem da lansko praznovanje novega leta ni bilo carsko… praznovati preko MSN četa in nazdravljati s šampanjcem preko Webcam-a?

Ok, tako praznuje geek.

Blo je sicer čist spodobno in COOL. Ampak,… not to repeat the same lesson…

Zato bomo letos to naredili drugače. Way drugače.

Ker mi tale geeky siol noče naložit ozadja bo čestitka pač nevidna…

Mejte se folk. Se vidmo v letu 2008.

“Gaudim magnum annuntio vobis…”*

Rodil se je Božji sin. Odrešenik. Velika luč je presvetlila temo in prinesla upanja trpečim.

A Božji sin in odrešenik vsega sveta v ta svet ni vstopil na kočiji ali pa kot “zlat dež”, tako kot to nakazujejo miti ljudstev antike.

ON, ki je največji, se je rodil kot nebogljeno dete. Prepustil se je NAŠI ljubezni.

Vzemimo torej tega otroka, sprejmimo ga v srce in naj nas Njegvoa ljubezen spremlja in opogumlja v vseh bojih in spopadih, ki nam jih življenje prinaša.

Velika tolažba je v tej razglednici. Mati, ki je bila prvi Tabernakelj, je Življenje prinesla tudi v jarke vojn. Ne samo prve svetovne. V jarke naših zasebnih vojn. Kraje naših padcev in grehov.

Blagoslovljene, milosti in upanja polne Božične praznike vsem, ne samo blogerjem. In naj vas ljubezen Novorojenega spremlja na poti v Galilejo, kjer se znova snidemo z Njim, onkraj trpljenja.

—————————————                                                                                      *”Oznanjamo Vam veliko veselje…” je drugače besedilo, ki ga izreče Kardinal-protodiakon z “Lože Blagoslovov”, ko razglaša izvolitev novega papeža. Tekst se namreč nadaljuje z “…habemus Papam. ” kar v prevodu iz plemenitega jezika pomeni “Imamo papeža.                                                                                                                                                          ——————————-

“Hvaljen bodi Bog v svojih Angelih in Svetnikih.”

Včeraj sem bil že drugič ta teden pri Mačku, na Cankarjevem nabrežju, in sem pil kuhano vino. Potem ko eno uro sediš in se pogovarjaš se neogibno zgodi da moraš it tja, kamor po izročilu niti Rimsko-nemški cesar ni morel iti po poslaniku. Grem torej opravit eno teh prozaičnih a neizogibnih opravil. Ob odhodu pa na vratih zagledam tole

vrata.JPG

Kdo si bo rekel “Kaj je narode s tipom, ki v moškem WCju slika vrata????” Samo potrpite trenutek, pa vam razložim.

Nekdo si je, v pijanem stanju, privoščil narisati na vrata tole. Skica prikazuje Nadzorni stolp, predvidoma letališča Brnik, dve letali in dve osebi. To da sta človeka enako velika kot stolp niti ni tako moteče. Ena od oseb reče drugi “Brnik: your mum.” (Brnik: tvoja mati). Nad tem je napis Adria ostalo je zabrisano.

Čas mineva in že nekaj časa je odkar mi je  “mali vrabček” izdal stavek “Brnik je varen. Nedvomno. Mi nismo bili.” “Mi” je baje v Ljubljani.

Komu je torej vest narekovala da je s petka na soboto narisal na vrata, pri Mačku, tole? Grafita v petek najbrž še ni bilo. Najbrž bi ga, občutljiv na vprašanja varnosti poletov, kot zadni teden sem, opazil takoj. Vsaj v soboto sem ga. Zadel me je kot strela z jansega. Da ga torej v petek nebi videl ni verjetno.

To kdo je prikril “kritično” številko je pravzaprav vseeno. Moj moto je, je bil in ostaja “Ignorance is bliss.” Kdo od nas bi dejansko želel vedeti med koliko potovanji z letalom smo imeli srečo in preživeli, ko prav tako lahko tudi nebi? Moj prijatelj, ki dela na Brniku jerekel “To se dogaja.”

Nedvomno, nevednost je blagoslov. To da se je 200 ljudi na novo rodilo, pa tega niti ne vejo, spljoh ni tako važno, mar ne?

Zakaj bi se torej nekdo ki ne dela v tem resorju obremenjeval s tem kar naj bi se menda skoraj zgodilo a se ni? Mogoče zato, ker prihodnjič ne bomo tako srečni… ker bomo potem MI, tisti, ki delamo v bolnicah, “fasali” to kar bo ostalo. In bo zopet celotna družba leta in leta travmirala ob spominu na prižgane sveče in na množične maše zadušnice. Zato, ker bo potem nekje nekdo odložil slušalke, vstal od ekrana in odšel v prostovoljno smrt. In povečal število že tako mrtvih. Le da bo ta eden pozabljen od javnosti.

Tokrat smo baje utekli naslovnicam. Kaj pa prihodnjič????

———————————–

Sv. Angeli- Svarilci naše vesti, prosite za nas!

Pa naj še kdo reče da se katolicizem ne vrača v slovenijo na “velika vrata”. Vlada/mesto/DARS, komu mar, so ob avtocesti in obvoznici postavili panoje s katerimi nas bojo med predsedovanjem EU obveščali kdaj zakaj ter za koliko časa bo zaprta avtocesta/obvoznica.

Samo peljite se skozi Dravlje, proti obvoznici pa ga boste videli. Prva stvar, ki jo boste videli na poanoju  pa je- Frančiškov križ!

Da pa gorenjska avtocesta nebi bila odtrgana od sveta je tak “pano” tudi na uvozu v Rojah. In kaj je edino kar se na njem da videti????

Zopet Frančiškov križ.

Ni kaj, z Bajukovimi finančnimi prijemi in inflacijo ki ko je “skotil” niti ni čudno da nam vlada/DARS ponuja znamenje križa kot edino upanje. Znamenje pač, da je čas da začnemo prakticirati uboštvo…no sj eni ga že. Ostali ga pa še bomo.

Nek moški, tako pravi zgodba, ki jo bom povzel, je v trenutku obupa govoril: “Kadarkoli potrebujem pomoč sem povsem sam. Celo ti, Bog, me zapustiš, kadar imam težave.”

Potem je legel in zaspal. V sanjah je bil na peščeni plaži. Morje je tiho šumelo v poletni dan. Hodil je po plaži ko je zaslišal glas, ki mu je rekel: “Poglej svoje stopinje v pesku.” Zagledal je svoje stopinje. Nekaj so jih valovi že zabrisali. Potem mu je moški glas rekel znova:“Previdno preglej vse stopinje.” In res. Tam sta bila dva para stopinj. A ne vedno. Moški se je vzravnal, kajti vedel je da z njim govori Bog, in rekel: “Tu, Gospod, sem imel težave. A vidim samo ene sledi. Tu si me zapustil.” Glas pa mu je rekel:“Poglej še enkrat.” Takrat je moški spoznal, da to ni odtis njegovih stopal. “Tu, skozi težave, sem te nesel na rokah.”

Bog! Kako neskončno si dober. Še vedno vpijem da sem sam in vendar me nosiš na rokah! Odpusti, Gospod, svojemu hlapcu slepoto. Ti sam me preizkušaš in mi nalagaš bol na bol. Preizkus na preizkus. Vse zato ker veš da zmorem. Daj mi torej moč, o Bog, da prestanem. Ker ti nikomur ne naložiš česar ne zmore. Sredi gorja in preizkušenj nam daješ olajšavo. Kakor Jobu, tudi Jonu in nam vsem pošiljaš Kruh. Njega, ki je umrl za nas, da bi nas odrešil. Poslal si ga po Njej, ki je bila Prvi Tabernakelj. Ona, Čista, naj mi pokaže pot do tebe in tvoje ljubezni.

“…rad bi šel po tvoji poti, rad bi ljubil kakor ti… daj mi moči za nov korak…”

Danes sem, preden sem prispel na to postajo duhovnosti prehodil tole pot:

- linka nimam:male roke-voda,

- http://youtube.com/watch?v=9VCfm3c8KHU,

- http://www.youtube.com/watch?v=FI6LSPzOOhU,

- http://youtube.com/watch?v=nqp89bkFe8k&feature=related.

“…a daj mi moči za nov korak…”

——————————-

Sv Angeli, svarilci naše vesti, prosite za nas!

——————————-

Zgodbo sem “prosto” povzel iz knjižice “Ptičja pesem”. To še ne pomeni da je uvodna zgodba moja. Ali da si jo lastim. Naj se mi ne zameri, če je post bolj “religiozen”. Glasba, ki sem jo poslušal, skupaj z dnevom, ki sem ga preživel, ga je navdihnila. Pri mojih postih se, baje, vedno splača pogledati kategorije v katerih se post nahaja…