V začetku je bil b(l)og(os)

 Danes sem zjutraj odprl dnevnik, no v bistvu ga nisem odprl, ker je “n.n.” na zadnji strani. Samo razgrnil sem ga in zgrožen ugotovil, da baje večina mulcev v britaniji, točneje tretjina, kar je 33%, ne ve kdo je bil Winston Churchill.

Res, da tega nisem prvič bral. A prvič sem to statistiko, če temu porazu lahko tako rečemo, enostavno odmislil. Sedaj pa me je že malo zaskrbelo. Razumel bi, če večina Romunskih otrok nebi vedela kdo je dotični Britanski medvojni premier. Ampak da veliko število otrok v Britaniji ne ve kdo je Winston Spencer Churchill je pa sramota. Tudi za to, ker ves ostali svet zanesljivo ve, da dotični Heroj zgodovine, ni niti pod razno izmišljen.

Winston je bil vitez Reda Podveze in nekaj časa tudi heir-apparent, očitni dedič kot bi se lahko reklo, naslova vojvoda Marlogorough, dokler njegov stric ni dobil sina. Pa tudi Minister za Vojno, Mornarico, Finance,…, Premier,…

Drug dokaz, da tudi v angliji ni vse tako kot mora biti pa sem dobil popoldan, ko sem v Kamniku, v nekem lokalu, razgrnil delo.

Prestižna Univerza Oxford, je zaprosila redarje “Občine”, to je Grofije Oxford, za pomoč pri vzdrževanju reda na področju univerze.

Kljub temu, da ne trdim da sem strokovnjak, nisem popoln analfabet.

A anglosaškem sistemu Univerz, so te ločene iz področja mestne policije in redarstva in torej avtonomne. Na področju “Kampusa” sme delovati samo t.i. Campus Plice, ki je podrejena rektorju. To je, v ameriki, tudi razlog za neučinkovito preprečevanje morilskih pohodov raznih besnih študentov. Za vstop na ozemlje Campusa mora policija, baje, celo zaprositi za dovoljenje rektorja.

Tu bo torej, redarstvo Mesta Oxford, z dovoljenjem Rektorja, Univerza omejila svojo lastno avtonomijo oz. se odpovedala delu le te. To bi znalo postati zanimiv presedan, še posebej ker angleži nimajo t.i. Običajnega prava, kot slovenci, pač pa t.i. Case law, kjer vsako novo pravno prakso razložijo s presedanom.

Ta primer bi nekoč lahko služil omejevanju avtonomije na vseh univerzah. Še posebej, sledeč nedavnim primerom, v Ameriki.

Sta pa ti dve novici zbudili v meni tudi odziv na povsem človeški ravni. Kam le gre Britanija? Kdo so otroci, ki bodo čez leta oblikovali Britansko družbo? Bodo sploh poznali pomen najbolj osnovnih dobrin svoje družbe? Shakespeara, Byrona in številne druge?

Ne morem si pomagat, sem pač anglofil.

Trackback naslov | RSS Komentarjev