V začetku je bil b(l)og(os)

   Na Velikonočni ponedeljek 24.3., so v Antični Olimpiji, po starem obredu, prižgali Olimpijski ogenj. Ogenj je znanilec Letnih Olimpijskih Iger 2008, ki bodo potekale v glavnem mestu LR kitajske, Pekingu. Obred oziroma Ceremonijo prižiganja ognja je poskusil zmotiti protestnik, ki je pritekel na prizorišče. Še pred prižiganjem Olimpijskega ognja pa je pozornost svetovne javnosti “zajel” val poročil o protestih V Lhasi. Po poročilih naj bi Kitajska “nasilno” zatrla proteste. Na dogajanje se je odzval tudi Papež Benedikt XVl., ki je kar dvakrat v nekaj dneh pozval k prenehanju nasilja. Ker se bo ta tema, očitno, vlekla skozi celotno “Olimpijsko leto” in smo na mejle začeli prejemati nepregledne količine SPAM pošte, o tem kako se Tibetancem baje že dolga leta godi krivica in nam bojo raznorazne “nevladne” organizacije, “budne” borke za človekove pravice, pridno prale možgane o tej isti temi, bom sedaj podal svoje razumevanje tega “vprašanja”. 

Če ste kdaj brali zgodovino Sino-Tibetanskih odnosov veste sledeče:

- Tibet je kvazi država, ki se je formirala na visoki [Tibetanski] planoti, ki je relativno težko dostopna. Edini svetovno znani popotnik, ki je tja zašel po pomoti, ker naj bi ga zasul plaz, je bil  Marco Polo, benečan s Korčule.

- Budizem se je v Tibet razširil iz Indije, od koder originalno pravzaprav je. Tam je kmalu postal državna religija, tudi to je, sicer bolj versko vprašanje, a povsem znano

- Kitajski imperij je po vseh znanih podatkih že včasu Rimskega imperija, v času vladavine Qin torej, segal do Pamirja in je torej vseboval tudi Tibet. Potem, ko se je Kitajska zaradi notranjih trenj, umaknila iz Pamirja se Osrednje cesarstvo temu območju ni nikoli odpovedalo, pa tudi države na tem območju so se v notranjih sporih še vedno obračale na Sinove neba, kot razsdodnike svojih sporov. Tak spor je nastal, ko je v Tibetu izbruhnila vojna med “rumenimi” in “rdečimi” kutami, o kateri vam 14. Dalajlama gotovo ne bo nič povedal. Peking, kjer je prestoloval “Sin neba” je uspešno rešil spor, na prošnjo menihov samih, v korist 1. Dalajlame (kaj je to ime ali naziv in kako se ta traparija piše???), da tudi tega vam veliki borec za Tibet ne bo nikoli priznal; in tako ponovno utrdil svojo nadoblast nad Tibetom: Dalajlama je moral Cesarju plačevati TRIBUT. Pa ne samo to: Cesarji so si “vzeli” pravico, da so omejili število menihov in nun, ki so smeli harati po samostanih ter s tem rešili vprašanje preobremenitve ruralnega prebivalstva (človek bi si mislil, da bo ta zadnji podatek slovenskim partijskim nostalgikom blazno všeč).

- Zadnja faza Sino-Tibetanskih odnosov nastopi po 1911, ko se Kitajska, odloči uveljaviti svojo suverenost nad [tributarnim] Tibetom. Še posebej po letu 1949, ko se Kitajska dokončno otrese, da pod vodstvom Maa Ze Donga in drugih komunistov (spet stavek, ki me bo priljubil komunistom, a dejstva so dejstva), polkolonialnega statusa se pojavljajo vse večji očitki o “Nasilni” Sinifikaciji in kršenju vsakojakih meniških pravic.

V čem je torej fora?

Vlade, zaradi njih pa tudi nevladne organizacije, “humanisti” in drugi lobiji na zahodu se bojijo večih dejstev:

- Kitajska se še niti prebudila ni, pa bi že z lahkoto pometla z ZDA in njihovo geostrateško ureditvijo sveta

- Kitajska ni vstopila v ASEAN; ASEAN se je priključil Kitajski: posledice se vidijo celo v tekstilni industriji EU in slovenije. Po drugi strani se države območja ASEAN na veliko pripravljajo in že prehajajo na devizne rezerve v, precenjenem, Yuanu, medtem ko Kitajska na veliko kupuje Dolarje. O tem da je vse več proizvodov “Made BY Japan [in China]“, ne pa tako kot včasih:”Made in Japan”, ne bom izgubljal besed.

Dejstva so jasna in jih pozna in prizna tudi Huntingdon v “Spopadu civilizacij”:Post Maovska, torej Dengovska in kasnejša, partijska nomenklatura, je sprožila več zanimivih eksperimentov, ki so vodili v gospodarsko rast. Potem ko je bila Kitajska še ob Maovi smrti, 1976, kot posledica”Kulturne revolucije”, skoraj vrazsulu, se je [Kitajska] začela gospodarsko odpirati in rasti.  Velike kulturne spremembe predstavljajo med drugim tudi  ponovna pripojitev Hong konga in Macaa in vse bolj odločno uveljavljanje suverenosti nad Tajvanom (kako bi se počutila Vlada RS, ko bi Srednji Duplek razglasil neodvisnost pa bi njegovo “suverenost” začela ščititi npr Hrvaška?????). Huntingdon navaja trditev v tem slogu, knjiga je izšla okoli leta 1995: če bo Kitajska s tem tempom rasla še 10 let, bo postala velesila. Od takrat ko je dotični gospod to zapisal je minilo 13 let. Kitajska pa je, kljub pogostim in tragičnim nesrečam v nevarnih rudnikih (o njih se komaj govori), rasla dalje in celo dosegla pravico, da gosti Olimpijske igre 2008, sicer povsem Pan-Evropski izum Zahodne Civilizacije. In to propdajočemu Ameriškemu imepriju navkljub. (Rupel bi me za to izjavo najbrž obesil; še dobro da nisem “njegov” študent, gotovo bi padel na izpitu. In to kljub dejstvu da tip niti ne predava.) Iz zgodovinskega dela izhaja, da je Tibet avtonomna država znotraj Kitajske. Vse o čemer se “Njegova svetost” 14. Dalaj lama, sicer svetovno priznani borec za človekove pravice in baje Nobelov nagrajenec (koliko je ta status vreden če se zameriš ameriki ali pa židom si oglejte na primeru Jaserja Arafata) sedaj lahko pogaja s Pekingom je avtonomija znotraj Osrednjega cesarstva in nič drugega. Pa naj se sliši še tako arhaično povedano: vsakršna drugačna rešitev ni sprejemljiva za Kitajsko [oblast]. Bolj natančno povedano: Tibet je za Kitajsko, pa tudi za ZDA, ki se tako zavzemajo za neodvisnost obeh provinc [Tajvana in Tibeta] strateško pomemben, pa ne zaradi njegove svetosti, pač pa zaradi geostrateške lege v srcu Azije. Se spominjate tiste čudne vojne med Kitajsko in Indijo v Nehrujevih časih (ko je Kitjaska, baje za zajtrk, pojedla Indijo a ji pustila njen status- ta vojna se je reinkarnirala, če hočete, v seriji Babylon 5, kot spopad med Zemljani in superiornimi Minbariji)?

V spreminjajočem svetu, ki vse bolj hlasta za “Novim redom”, spet arahični izrazi, kjer se Ameriški vpliv manjša in se nesposobnost Busheve admnisitracije ter preživelost njenih ukrepov prikriva s promoviranjem “opija tega hipa” Demokracije t.i. “Zahodnega tipa” (kaj to je ne vejo niti amerikanci sami-oglejte si njihove volitve 2000 in posledice tega debakla) se je že pojavila skupina novih velseil: poleg Brazilije, Južno afriške repubilke in Indije še Kitajska. Slednja že sedaj zsenči vse prej naštete.

Civilizacija, stara skoraj 7000 let, kot je Kitajska, se je v zadnjih 32 letih povzpela v  neslutene višave. Še vedno porabi 40 miljard Dolarjev za obrambo, a se v Pentagonu že pripravlja “worst case” načrte, kljub temu da je trenutni Ameriški “obrambni” proračun že presegel 400 miljard Dolarjev (Vojne v Iraku, Afganistanu in protiraketni ščit trejajo izdatke neslutenih razsežnosti-deficit pa kakor vedno je prenapihnjen). Da bi pa ne bilo treba iti Ameriškim vojakom v boj, trenutno so prezasedeni s pretepanjem protipravno zaprtih oseb v Guantanamu, posiljevanjem in poniževanjem v Abu Grajbu in trpiunčenjem Afgancev v Afganistanu so si ZDA, v tej novi strategiji, postavile baze v Tadjikistanu, Kirgizistanu in Afganistanu ter Pakistanu. A podobno kot v zgodbi s Kosovom, vedno se splača imeti rezervno marionetno državo na voljo, kamor se v tvoje čete hitro umaknejo, če bi se na primer v Tajikistanu ponovil model [baje še kar živega] vodje [po moje bajeslovne]  Al Kaide, Osama Bin Ladena, tu pa pride na vrsto eminentno strateško pomemben člen- Tibet.  Seveda se politične in geostrateške cilje, le kako se tega nikoli niso naučili partijici (????), da najlepše zamaskirati v vrečo tako imenovanih “Humanitarnih razlogov”, ki so sleherniku razumljivi. “Niko ne sme da vas bije” je stavek ki ni takoj razumljiv samo slehernemu Slovencu pač pa tudi Srbu in kosovaju. In če torej Kitajski policist tepe meniha se duhovnemu vodji slednjega lahko porodi podoben stavek. Že res, kitajski policisti morajo nehati tepst separatistične menihe, morajo pa po drugi strani, braniti Suverenost Osrednjega Cesrastva.  In konec koncev, kaj je bolj plemenitega, kot braniti domovino in s tem ves svet pred preagresivno Ameriko, ki se za dosego svojega geostrateškega načrta ne obotavlja več ogrožati celovistost suverenih držav povsod po svetu?????  Največ kar se, če si privoščim zlobno pripombo, lahko zgodi tibetanskemu menihu, če bi zoglj teoretično jasno, umrl pod “peto kitajskega škornja”, je to da se bo ponovno rodil na višji stopnji zavesti. Ali kot pravi G’kar (lik iz Babylona 5): Včasih je reinkarnacija najbolj tvoren in zaželjen, prehod iz enega cikla “trpljenja” v drugega.