V začetku je bil b(l)og(os)

 To je v kratkem moje mnenje o najbolj frigidnem in najbolj nesposobnem in najbolj nesranem mobilnem operaterju v Sloveniji.

V šestih letih odkar sem pri njih ne samo nisem bil deležen NOBENE ugodnosti, ne celo redene storitve, po nekem nNJIHOVEM internem ključu NE PRIPRADAJO:

Edina storitev do katere sem upravičen, po njihovo, je da plačučem račun in… sem hvaležen da mi dovolijo, da ga smem plačat ne da me tožijo.

Ko so mi grozili po telefonu se SiMobil ni mogel organizirat in mi nudit nobene storitve. S tem mislim na blokiranje cifre s katere se mi je grozilo, zastonj menjava GSM Cifre… nič, nada, niente,….

Ko mi je pred dvemam mesecema crknil mobitel (takrat bi moral odit z omrežja, ampak NE, jst sem zvest firmi, ki mi je všeč, pa vseeno firma ne naredi NIČ ZAME!!!!) mi celo mobilnega telefona NISO hoteli prodati. Pri tem nobenemu trgovcu ni prišlo niti na misel, da bi mi obrazložil, ali pa revčki ne vejo nič o ničemer, ZAKAJ njihov računalniški sistem ne dovoli prodajhe GSM aparata.

Si predstavljate: V KAPITALIZMU stranka pride v TRGOVINO in reče: želim zapravljati SVOJ denar na vaše sicer povsem NEUPORABNE IZDELKE. Trgovčič pa ti sporoči: Gospod žal mi je, ne morete tega kupit. Ne vem zakaj, ampak računalnik ne dovoli.

Ker si letos nisem dovolil bit 3 mesece brez telefona sem, malce nepremišljeno sklenil novo naročniško razmerje, da sem prišel do novega telefona.

Danes pa izvem, da če želim klicati oddelek “IZTERJAVE” da jih kličem na plačljivo številko, pri tem pa mi operaterji, ko sem že tako dovolj brez denarja, brez vsakega razloga nabijajo stroške klica- ŠTEVILKA NI BREZPLAČNA!!!!! Klical pa sem jih zato da jim sporočim DA NE MOREM PLALČAT RAČUNA in da kao prosim za odlog plačila.

To, da sem “Švrc”, SiMObila niti najmanj ne vira da mi nebi nabijal že tako astronomskih stroškov…

 Skratka Jebeš takega operaterja.  Ni čudno da jih vse več ljudi zapušča in odhaja kamorkoli drugam.

In še nekaj: Oprostite gospodje s Mobitela, za vso slabo reklamo ki sem vam jo pred leti, ko sem šel na SiMobil naredil- zdj se sramujem da sem 10 ljudi speljal z Mobitela na SiMobil. Trend se obrača.

 Moj “rage song”.

Še besedilo za tiste, ki kakor jaz pesem razumete šele če v roki držite besedilo:

No more games, I’ma change what you call rage
Tear this mothaf**kin roof off like 2 dogs caged
I was playin in the beginnin, the mood all changed
I been chewed up and spit out and booed off stage

And these times are so hard and it’s getting even harder 
 

Stay in one spot, another day of monotony
Has gotten me to the point, I’m like a snail
I’ve got to formulate a plot or I end up in jail or shot
Success is my only mothaf**kin option, failure’s not
Mom, I love you, but this trailer’s got to go

So here I go is my shot.
Feet fail me not this may be the only opportunity that I got

Refren: You better lose yourself in the music, the moment
You want it, you better never let it go
You only get one shot, do not miss your chance to blow
This opportunity comes once in a lifetime yo,

You better lose yourself in the music, the moment
You want it, you better never let it go
You only get one shot, do not miss your chance to blow
This opportunity comes once in a lifetime you better.

Yo, yo. Ne štekam sicer rapa. Pa se tut ne pretvarjam da sem kak velik strokovnjak. Tale song me pa nagovarja.

Sej ne da me dans res čist vsi ignorerajo. Ne, celo “nategne” me kdo. O lokalnih ribarijah bom kdaj drugič pisal. Tale besedilo sem poslušal že ko sem se še pripravljal na maturo. Na maturi mi je pol zmanjkalo nekako 7 točk do pozitivnega pr matematiki. Če bi jo naredu se mi nebi bilo treba zajebavat z VSP študiji.

Jst sem že tako ali tako sam zase ugotovil da vedno izberem težjo pot skoz lajf. Samo da me pa razen enega vsi ljudje ignorerajo in mi nihče več ne privošči niti besede je pa srhljivo. A lahko mi prosim nekdo pove od kje pride ta totalna blokada komunikacije? A mi lahko kdo ni sovražnik? Bi želel kdo biti prijatelj človeka, ki ga vsi ignorirajo?

NEEEEEE

Zato pa Eminem. Moja pesem besa. Znajd se če se moreš al pa crkn…

kot so pod svetlim soncam sužni dnovi.”   (Prešeren, Krst pri Savici)

“… and when we were good-you just closed your eyes/ so when we are bad we’ll scar your mind”

in še

“…i’m not a slave to a world that does not give a shit…”

Nisem se ŽELEL rodit. Prav tako se ne pretvarjam da mi je moje življenje všeč ali da ga rad živim. V bistvu komaj čakam da se konča. (nisem EMO; ne zlorabljam žiletk za psevdo užitke)

V trenutku, ko bi mi pomoč moje družine prišla prekleto prav in bi mi “čustvena stabilnost” domačega okolja lahko pomagala naprej- sta se idijota, ki sta me zaplodila, izkazala nesposobna.

Pravijo da je noč najbolj temna ko se bliža jutro. Tudi pravijo da … no, govorijo marsikaj. (ZAnimivo je, da vedno govorijo. Molčat pa ne znajo, mar ne?) Nič pa ni res. Že pred časom sem opazil da ljudje zelo radi porivajo pred mene krožnik pogrete juhice imenovane “to je pa VAŠA krivda”.

Primer: Bolj ko sem uradnici Kliničnega Centra zatrjeval, da mi ZZZS ni potrdil bolniškega staleža in mi torej ZD Center, oz moja zdravnica, NI MOGLA izdat bolniškega lista, da bi jim ga oddal, bolj mi je uradnica zatrjevala da JE MOJA KRIVDA da ne dobim plače. Resnično sem imel občutek, kot da sejm jaz SSSZ in ZD CENTER in OBRAČUN PLAČ  in da v vseh teh kapacitetah je*emSEBE v glavo…

Tem zadevam sem dal skupno ime “TEOLOGIJA KRIVDE”.

Zdj, ko se v nasprotju z željami vse familije, trudim pridobit izobrazbo, ki bi mi omogočila diplomo in boljše življenje sta se mat in fotr zasekirala: lahko bi postal PRVI v familiji z diplomo (pa še to ne univerzitetno). Nakar so se vklopil njuni kompleksi (oba imata samo V. stopnjo) in ni hujšega kot to da jst študiram. In to celo z boljšim povprečjem kot moja mati, ki študira Geografijo.

Moja draga mati hodi okoli svoje žlahte in razlaga da sem delomrznež, ker študsiram. Da bi lahko izdelal letnik sem pustil službo, kjer sem imel boljšo plačo kot mati v svoji službi (jp, celo to mi je zamerila) in ker sem brez službe sem pač priklenjen na dom: padel bom letnik ker ne morem na izpite ali predavanja, za avto nimam benza, za mesečno nimam denarja, mati me JASNO nebi vozila v Ljubljano niti če bi imela edini avto v sloveniji, štopam lahko a mi nihče ne ustavi,… dela nimam ker preko študenta ne dobim (hodim na razgovore, pa me vsi sprašujejo kaj je to Teologija, ko razložim kaj to je mi pa povejo da me ne bodo vzeli; postal sem “klovn” razgovorov).

Skratka VSE JE spet moja KRIVDA.

Zato svet, kratko obvestilo: Nočete me razumet. Zato se me od danes naprej BOJTE!!!!!

“Bojuje se najmlajši med junaki…”

Poskeniral sem fotke s potovanj (nekaterih) na katerih sem bil.

Prva pot na katero sem se podal, v srednji šoli, je bila Strokovna Ekskrzuija V Toskano. To je bilo v 2. letniku, nekako davnega leta 94/95, recimo. Sem pač pozabil.

Zaradi tega drevesa se vedno rad vračam v San Lorenzo v Firencah. Samo še en San Lorenzo me je kasneje tako prevzel: Escorial. Naslednji dve fotki sta dejansko MOJI! Najbrž sta najbolj kvalitetni fotki mojega opusa. Podobne so delali celo profi fotografi, sem jih videl v turističnih vodičih.

Leta 1999 Compostela, Barcelona in Escorial

Fotka Sagrade Famiglie je na novo obrezana pa žerjav je retuširan. Od štirih zvonikov sta na sliki samo dva, že originalno, je to napaka.

Na pot smo se podali zaradi Compostele. Tja smo prišli 24.7.1999 in bili še prej v Barceloni in v Escorialu.

Konec leta 2000 sem se podal v New York, kjer sem tudi silvestroval. Stal sem v senci WTC stolpnic 3.1.2001 in nisem šel gor. “Stavbe ne odhajajo” sem si rekel. No, izkazalo se je da “Priložnost zamujena ne vrne se nobena”, tako da stavb ni več. Pa to že vsete, mar ne????

To poleg mene je moja gospa mati.

Maja 2001 sem bil tudi v Parizu.

Fotk grobov s pokopališča Pere Lachaise: Marie Callas, Edith Piaf in Balzaca ne bom objavljal, bi bilo morbidno.

Prav tako bi rad bil kratek. OK, to so zanekrat najboljše fokte ki jih moj potovalni albumi premorejo. Dunajskih fotk ( te potovanja so bila tri) pa sedaj ne bom objavljal, še. Še zaključno opozorilo: niso vse fotke moje.

Eni stalno dajejo in eni stalno prejemajo. Jaz menjam kategorijo!” je rekla Melanie Griffith  Johnu Goddmanu  v predelavi filma “Born_Yesterday”  iz leta 1993.

No, jaz sem na istem ta hip in menjam kategorijo. Sem jo že. Prestopil sem med lutkarje.

Jaz kontroliram dogajanje in dogodke. Ne dam si več ukazovati.

Sem oko na nebu in lahko te izigram. Pozdrav ostalim lutkarjem.

Kako slovensko rajo, ki po večini, tako kot pravi Fish, v dobrih avtih sanja socialistične čase lenarjenja in brezdelja, navaditi da je v resnici v kapitalizmu. In da je REVNA?

Jah, uvedimo jim EVRO.

Crni se je pred kratkim, ob seznamu najbogatejših, razpisal o klošarjih. Pa ni bil pripravljen povedati resnice o navadni raji: v kratekm bomo namreč VSI klošarji. Namreč to, da je Evro, ali je Euro, o pravilnem zapisovanju in izgovorjavi je pisal nek_Ž_avtor.

Celo  Rdeča_Breda se ni hotela o ničemer izrečt. Edini navdušen nad uvedbo Evra, poleg Bajuka, ki se je ob priliki uvedbe valute učil dvigati denar na pljačkomatih, je bil nad čefur, ker je končno vedel koliko je pokradel.

 No tole je en večer v Ljubljani:

- Bencin 25 Evr ( pa tank ni poln)

- Kosilo 12 Evr ( ena pica dve kokti v Trti)

- 2 Kavi in dva soka  10 Evr  (Saloon)

- Dva sendviča in robčki na Petrolu cca 6 Evr (ob desetih zvečer, po pici prva hrana)

Pa je to za bankrot: 51 evrov za en dan v Ljubljani, brez zapravljanja.

 Jah takle mamo, pravi Andrej Košak. Cene knjig niti omenjam ne. Dokler je bil v obtoku še Sveti Tolar, sem lahko vsak mesec kupil za Cankarja knjig. Zdj? Vsaka knjiga v antikvariatu je minimalno 2 Evra.

In kot da cene niso že dovolj morilske se knjige ne da več podarjat, ker je nekdo prišel na idejo da je potrebno na knjige tiskat črtno kodo IN CENO. Kot da bralci črtnih kod berejo ceno ki je natisnjena POLEG črtne kode in ne ČRTNO KODO!

Jah lekcije iz uboštva so se začele, kapitalizem se rola in tut avti ne bojo nikol več taki kot so zdj.

“Dobra valuta za veliko revščino” bi najbrž rekel fish.

 Ta post bi lahko bil v rubriki “povesti o dobrih ljudeh”; pa tudi v “prometni kaos v ljubljani”;

—————————–

V pekel pride nov “stanovalec” in glavni vrag (GV)  ga pelje na “predstavitveno turnejo”. Hodita in si ogledujeta: češki kotel, nemški kotel; povsod pa vsaj po trije peklenščki z vilicami porivajo ljudi, ki bi na vsak način radi ušli iz kotlov z vrelim oljem, nazaj v njihovo “martro”.

Pa prideta v središču pekla, v devetem krogu torej, do kotla kjer ni nobenega peklenščka. Se začudi novodošli stanovalec (NS):

NS:”Kako pa to da tukaj ni njikogar, ki bi dušam preprečil beg?”

GV:”To so pa slovenci: če kdo poskuša splezat iz kotla, ga z največjim veseljem sami potegnejo nazaj v vrelo olje.”

———————

Da je to je res, pregovor namreč, sem preizkusil na lastni koži ta teden. Odkar imam nov avto imam tudi Kranjsko registracijo.

Vozim Punto, modre barve in ima kranjsko registracijo. Parkiral sem, edini dan v tednu, ko sem vstal ob petih da sem prišel na predavanja že na prvo uro, na pločniku poleg bloka takoj za Poljansko cesto. S kolegom sva ravno nekaj govorila o pajkih, ko sva odhajala v smeri faksa in skozi zadnji vhod na predavanja. No, po prvi uri predavanj se odločimo, da bomo strpeli dve uri predavanj, potem pa da se gre na kavo in na razgovor za službo.

Prideva, skozi garaže na ulico za faksom, pa gledam kje je avto. Od vrat bi ga, tako kot je bil parkiran, moral takoj zagledati. A glej ga šmenta, za modrim Puntom se je izgubila vsaka sled. Da me nebi pobila panika sem sklepal da ga je odpeljal “Pajek”, če bi začel razmišljat da so mi avto ukradli bi me najbrž kap.

In res že po prvem klicu na Deponijo se izkaže da je avto odpeljal “pajek”. Nekdo, ki je dovolj zajeban, da že dolgo ni dobil seksa, se je odločil, da je treba “krančana” za povrh pa še študenta Teologije, naučit eno o parkiranju. Ne bodi len je ta, frigidni stari stric ali teta, poklical pajka, ki je avto naložil in odpeljal.

V vednost: v tej ulici je vsak dan 40 ali več parkiranih avtov, vedno na pločniku, pa to ne privabi pajka. Ampak kranjčana, ki potem ko prakira odide na predavanja na Teologijo so pa takoj odvlekli- pač partijske zveze.

Da je mera polna sem brez službe in posledično brez denarja. Ko sem klical žensko ki me je baje rodila, ne bom je imenoval mati, me je v prisotnosti vseh bogoslovcev nadrla po telefonu tako da so potem bogoslovci, Bog jim povrni-jaz jim bom tako ali tako moral, posodili 60 Evrov in mi zastonj svetovali naj se odselim.

Polona, prav tako kolegica s faksa, mi je dala na voljo svoje sposobnosti šoferke in me odpeljala na Vič, na poti sem jo trikrat “zavedel” pri “navigaciji”, za nameček pa mi je potem še posodila dodatnih 10 Evrov za plačilo avta: “Pajek” stane 67 Evrov.

Na pripombo ”Jankoviču ne upate izstavit listka na brezposelne študente se pa, poštenjaki, upate spravljat’, še posebej ker mam Kranjsko registracijo čeprav nisem kranjčan.” sem dobil odgovor “Pa si kupi ljubljansko tablico.”

Jah, takle mamo”, je ugotovil celo Košak. 

 Na razgovor, ki sem ga imel ob 11ih, pa sem ga sem prestavil, sem bil tako nervozen da najranje nebi šel. A sem potem sedel nasproti mlademu, ambicijoznemu poslovnežu sproščenega vedenja in čistega pogleda, ki me je pomiril s svojim uravnovešenim vedenjem. Še bolj zabavno je bilo da je gospod moj soimenjak. Najbolj me je presenetilo da sem imel razgovor skoraj 40 minut in višina honorajra, ki bi ga bil lahko deležen v tej firmi me je prav tako presenetila, pozitivno. O izbiri bom še obveščen. Držim pesti.

Po pogovoru sem bil kot prerojen. Ostala mi je predvsem cifra honorarja, tudi študent teologije za preživetje rabi denar.

Odpeljal sem se na obvoznico, kjer so me spet vsi izsiljevali: vsak papak ki se usede v BMW ali Audija, pa zavija iz stranske ceste na glavno, zato da pride čimprej do lokalnega pajzla, kjer se na mrtvo napije z ostalimi vaškimi pijanci, si upa izsilit plavega punta s kranjsko registracijo. Pri tem kažejo sredince, vpijejo in so splošno na smrt užaljeni, ko se upreš tendendci bedakov da bi te rutinirano, celo v prometu, “posiljevali”.

Po novem ne preklinjam več. Zdj jih zmedem s tem, da v zrak nad takimi zarišem velik grški križ, pol jim pa zmanjka.

Pred dnevi me je na Poljanah, v ulici ob Gimnaziji, ki je enosmerna od Poljanske proti Streliški, nadrla neka stara teta z Lj registracijo. Šele ko sem ji pokazal znak, da vozi v napačno smer se je teta pomirila. Še enkra me je vsilila, mi podrslala avto in zapeljela v neko garažo. Bogu bodi potoženo. Pa to res ni edini primer izsiljevanja. To se mi dogaja vsak dan.

Post o tem kako je novi zakon cestne varnosti spridil promet še nstaja, je pa to “krn” tega posta.

V splošnem imam občutek da je ta teden, takoj po mlaju, ušla vsa populacija iz Bolnice na Studencu, samo zato da bi se naselila v moji okolici. Celo na faksu, kjer sem bi do danes samo dvakrat, grejo stvari s slabšega na preslabo.

V resnici ni tako slabo. Slabše bi bilo če nebi bilo mojega edinega prijatelja. On mi stoji ob strani in za to sem mu hvaležen. Pa še za tega so se nekateri zarotili da bodo dosegli, da naju ločijo. Ampak tu so se pa ušteli. Iz tega kruha bodo samo še drobtine, nikakor pa moka.

http://youtube.com/watch?v=lV4zS8mlkJk

rabite še več? Ne?

 Če vam ni jasno: “Pokažem ti kako zgleda vodenje [raje za nos] v osmih kratkih korakih”. Nekaj kar obvlada tudi Janez Janša, ne samo Milan Kučan.

Pa očitno so tudi mene dobro naučili. Zdj se jim pa rahlo nabira za nohti. Smola, smola.

Nisem pripadnik new agea, ne verjamem v horoskop (čaprav je zabavno opazvat folk, ki travmira na temo napovedi horoskopov) in prav tako ne reazumem usodnosti pomena sanj, če  ga te sploh imajo. (Sem pa kot otrok zelo pogosto doživljal de-javu občutek.)

 Zanimivo je kakšne bedarije si včasih izmislijo naši možgani ko mi spimo. Že večkrat se mi je zgodilo, pa mi potrdite če se vam to tudi dogaja, da sem kakšno traparijo sanjal in potem povsem pozabil. Leta kasneje pa sem prišel na kak kraj in v kako situacijo, povsem banalno in brez smisla ali “karmičnega sozvočja” pa se ozrl okoli sebe in na podlagi kakega  detajla, opazil da stojim v SVOJIH SANJAH!!!

Ja, tistih, ki si jih predhodno povsem pozabil. Kako mi potem rata jasno da sem vkorakal v svoje sanje? Kurja polt, hladen piš na koži, srh v kosteh in momentalna obuditev spomina na vse pozabljeno iz enega samega videnega detajla. Občutek sam, če ga želimo čemu primerjati, je enak občutku ko ti kdo “stopi na grob”. In za obuditev tega občutka je vedno dovoljen sam samcat detajl.

Preidimo na bistvo.

Pred dnevi sem se potepal po Kmniku in sem z glavnega trga zavil v stransko ulico, tako po naključju. Iz te stranske ulice sem, ob oviri naravnost pred mano, zavil ostro, 90 stopinj, v desno. Takrat pa sem zagledal zid na svoji desni. Povsem navaden, skoraj dva metra visok zid, in v tem zidu zazidan srednjeveški portal. Takoj se mi je pojavila kurja polt. Kratek pogled v levo, kjer se je že raztezala neka druga stavbna gmota in vse je bilo jasno.

Stavba, ki jo vidite na fotki, je Frančiškanski samostan v Kmaniku. Točno pred glavnim vhodom v to stavbo sem bil, ko sem se spomnil najbolj banalnih sanj, kar sem jih imel v zadnjih letih. Bilo je takole:

Nekega večera smo se pripeljali na  trg, pred nekim samostanom, s treh strani obdan z obzidjem, v katerem je bilo dvoje zazidani kamnitih portalov. Potem ko smo parkirali smo odšli na poroko ali neko tako podobno slavnost, ki se je potem zavlekla pozno v noč. Prespali pa smo, prav nenavadno, v samostanu. Vsekakor je bil trg, pred tem samostanom, središče dogajanja mojih ssanj.

Vsega tega sem se spomnil zadnjič, ko sem parkiral pri DMu, ki se nahaja poleg samostana.

Kaj je bila poanta teh sanj pa še danes nebi vedel. Vem samo da mi je bilo tesno pri srcu ves čas v bližini tega samostana.

————————-

Ravno zaradi takih dogodkov bom sedaj opisal sanje, ki sem si jih zapomnil, pa so se zgodile prav prejšnji teden.

Na gostilniškem vrtu pod kostanji, smo v senci košatih dreves, sedeli za kvadratasto mizo, pokrito s karirastim prtom. Bili smo štirje: Prof Kovač, prof Krečič, meni neznana profesorica za Angleščino in jaz. Bil sem nenavadno nervozen, najbrž zaradi visoke družbe pri omizju. Nismo prav dosti pomembnega razpravljali. Sem pa bil dovolj nerovzen, da sem, kljub temu da sem cigaret že prižgal, prižigal še enega. Cigaret je skoraj takoj izgorel- tobak je namreč spolzel iz papirja, ta pa se je vnel in zgorel v prazno. Edini komentar, ki se ga spominjam je bil baje od prof Krečiča: “Pa si spušil, čeprav imaš tu še eno cigareto.”

Zabavno mar ne?

——————————

Sv Kerubi, angeli besede, prosite za nas.

 Prišla je pomlad in z njo spremembe v videzu in vsebini bloga.  Spremenil sem geslo:

“Pridite, femkaj, poflufhajte vy vfi kir fe Boga boyte ieft hozhem po redi povedati kaj je on moji dufhi fturil.” Ps 66(65),16

To sem si prepisal iz faksimile izdaje Dalmatinove Biblije, ko sem jo imel priliko brati, v čitalnici na Teološki fakulteti.

Ta citat je bil že prej moje geslo, a ko sem našel, prvi slovenski prevod, sem si rekel “Za novo podobo mojega bloga bo odličen.”

Še razlaga znakov:

f=s; fh=š; y=i ali ji; i=j; zh=č

Zapis je kolikor se da originalen, ravno zato, da se ohrani starinski pomen in odnos. V svetu tranzicije, kjer vrednote počasi umirajo in jih nadomešča vsakršen kaos, poskušam ohraniti ta citat, kot moto in kot sidro v resničnosti:vrednote še nekaj veljajo, ne da se vsega zrelativizirati. Bog je eden in edini, se ne spreminja. Prav tako je življenje eno samo in resnica tudi.

To so dejstva, ki se jih poskuša izkriviti in s pomočjo izpodmikanja temeljev resničnosti proizvesti generacijo kupcev, brez vesti in brez greha, kjer je nakup vse kar šteje. Takojšnji užitek pa je zveličaven.

Postajamo podobni likom iz originalnega filma “Časovni stroj”, postajamo kot Eloji. Uprimo se temu trendu. Ohranimo absolute, da ohranimo vsaj malo dostojanstva.

Poleg gesla sem spremenil tudi vsebino in število kategorij. Mogoče bom spremenil še srajčko, ampak to boste pa že videli, ko se bo, če se bo, zgodilo.