V začetku je bil b(l)og(os)

Aprila sem dobil odpoved v KC. Potem sem začel manično in panično iskati delo. Jasno, da ga nisem dobil. Trg delovne sile, kjer baje veljajo “nova” pravila, je poln nebuloz in bedastoč.

Šel sem na zavod, a ker sem študent in ne nameravam izgubiti študentskega statusa, zaradi nekega fiktivnega dela v neki fiktivni bolnici, mi je uradnica, ki tam udobno sedi za okencem, že od daleč vpila:”Nič vam ne pripada!” To kaj od nje sploh želim se ni niti potrudila izvedeti. Na zavodu nisem opravil nič, saj v resnici ni NIKOMUR mar za nezaposlene osebe, ki iščejo delo. To namreč NI namen ZAOVADA ZA ZAPOASLOVANJE. Pravi namen zavoda je preprečevanje brezopselnosti na stopnji, kjer umetno držijo zaposlenih cirka 400 nesposobnih starih tet (in občasnega nesposobnega pedra), ki so tako pogojene s sedenjem in pitjem kave, da bi, čebi Bog ne daj, izgubile službo, to še kar naprej počele na ZAVODU ZA ZAPOSLOVANJE. Vse kar bi se spremenilo bi bila stran šalterja na kateri kavo pijejo.

Potem, ko sem dojel da mi Zavod ne namerava pomagati pri iskanju zaposlitve, sem se podal v lov na delo tako preko raznih študnetskih servisov, kot preko mnogih novodobnih agencij za “human resources” (ker kreten si je izmislil to debilno ime za kadrovske posredovalnice??? in kater kretenizem se je naselil v kadrovanje da je tolk “novih” debilov v tej bražni????).

Na dan pošljem okoli 7 prošenj. Na vse mogoče naslove in načine. Celo preko navadne pošte. Aprila sem se tako neuspešno menil z gdč Lučko o zaposlitvi v Kovnici. Razlog, da ni prišlo do dogovora je bila moja odločenost da najdem “nekaj udobnega”. Potem, ko sem en mesec, uspešno, delal degustacije, ki potem 2 meseca niso bile plačane, sem se ponovno dogovoril za delo v Kovnici. Tokrat uspešno.

Gospodična Lučka obvlada visoko raven komunikacije, je prijazna in nasplošno sposobna. Delo v kovnici, preko študenta, je zakon. Sicer zahteva ogromno lastne ustvarjalnosti in motivacije, kar pa je nekaj kar pri tem delu najbolj cenim. Pa še delo je naprostem in z ljudmi, kar me dejansko veseli, čeprav imam tudi jaz včasih slab dan. In kar je najboljše:plača je strukturirana tako, da je že sama na sebi motivacija za boljše delo: “variabilni del” plač je v bistvu proent od prodaje: v slogu več prodaš, več zaslužiš. Ne, nisem pohlepen, smo preživel bi rad in ta motivacija me podžiga da uspešno prodajam proizvod, ki ga prodajam v okviru kovnice.

Več kot tri mesece kasneje, 700 prošenj niže ob toku časa, nisem dobil še nobenega odgovora. Trg dela je torej nebuloza sam na sebi. Sem mlad, sposoben,, iznajdljiv in prilagosljiv. Vse kar bi rad je DELO. Zmožnost da delam, da se dokažem in da preživim. Nimam želje da bi poležaval pod klimo v kakem uradu in bogu kradel čas, dokler čakam na obveszno plačo, rad bi DELAL. No, sj delam že. A preko študenta.

Junija sem po telefonu klical na DZS, tisti nasproti Slovenija avta, kjer sem izvedel da iščejo študenta za delo v paprinici-knjigarni in se naročil na razgovor. Dan kasneje sem prišel še na osebni razgovor. A poslovodkinja, ki je baje ravno dan prej prišla z dopusta je delovala kot zadeta mamba na soncu: nič ji ni bilo ali pa hotelo biti jasno. Ali pa so ostale tetice, za njenim hrbtom, ko je ni bilo uradovale po svoje. Žensk mi je nekaj zmedeno zagotovila, da me bo poklicala če/ko bodo kaj rabili in me v treh minutah osdlovila. Klicala seveda ni, ker je sprejeto dejstvo, da se študentov, neizbranih kandidatov za delo, o tem dejstvu sploh ne obvseti. Misli s svojo glavo butl, že dva meseca te niso poklicali!!!! Kaj tebi ni jasno.

Nizek nivo komunikacije je pri “strokovnjakih za human resources” postal stalnicain to povsod. Na Viru pri Domžalah, Tosama, so potrebovali potnika za svoje izdelke. Po več kot polurnem pogovoru sta mi dva odgovorna zagotovila da bom dobil pošto ali pa vsaj klic, pa nič. Pred tem so me sicer 2 meseca vabili na razgovor in mi zagotavljali enake možnosti. A več kot dva tedna po razgovoru-NIČ.

Maja, ko sem bil ravno brezdomec, sem pisal, preko pastoralne skupine, katere član sem in katere pošto dobiva tako prodekan Petkovšek, kot prof Platovnjak jezuitksega slovesa (eden redkih poštenjakov, ki ga poznam: ponudil mi je prenočišče, ko sem bil na “cesti”) Petkovškovi podrejeni na Uradu za laike, za kakršnokoli delo. To ni bilo prvič da sem jo vprašal za delo. Kak teden kasneje smo v okviru te iste pstoralne skupine sedeli za mizo in govorili o zaposlitvah za teologe, ko je Petkovšek zagovarjal tezo “aktivnega iskanja samozaposlitve” in je ta ista Mojca Bertoncelj izjavila nekaj v slogu “Imeli smo delo ‘tajnika urada za laike” ki ga nihč ni hotel in smo to delodali neki deklici, ki ga v bistvu ni hotela, a smo jo v to prepričali”. Lahko verjamete, da mi je dvignila pritisk na 340/220. Samo dejstvo, da je piknik potekal v hiši Misjonske družbe je bil porok, da sem nekako dihal dalje in da nisem dotični poj**al vse po vseh mogočih spiskih.

Takle mamo,…

Tu pa so še čehi. Neka češka firma me je povabila na razgovor. Šef je prišel, me vprašal če govorim angleško in od tam dalje… 45 minut razgovora v tekoči angleščini. Na koncu mi je dal vizitko z datumom in uro. 22.7. ob vedetih pridite sem. Potem se je sklonil pod mizo, ne ni mi ga potegnil, pač pa si ogledal moje superge. Takoj me je nadrl da naj se obrijem, ostrižem in preoblečem v srajco in kravato.  Zdj v njegovi firmi poslušam prdavanja za uvajanje v poklic. Delam dva posla in poskušam loviti zrak, medtem ko imam bore malo ali nič denarja…

Pa naj še kdo reče da nisem kerlc: žongliram dve službe pa še si želim izzivov,…

Dopust? O tem vprašajte pa Koširja ali Jamnika na temo “Katerih treh oz petih reči Bog ne ve” . Dopust ( za klerike) namreč spada med te reči o katerih celo Boh nič ne ve. Zakaj bi se torej ubog (resnično ubog) študent teologije pretvarjal da o tem kaj ve, če še njegovemu Bogu ni nič jasno….

——————

Dolgo vroče poletje pa se je ravnokar prevesilo v jesen in vse več mojih knjig je pri meni.