.
.
.
.
.
.
Pravljičarstvo. Tudi tako bi bilo lahko naslov mojega posta.
Danes sem pometal stanovanje in se razburjal nad neuporabno metlo: vsakič ko pometam VEČ svinjarije ostane v prostoru ali pa se s pomočjo metle samo prenese iz kotov v sredino prostora, kot pa je s pomočjo te iste metle odstranim. Namen pometanja pa je baje… ČIŠČENJE (???).
Takrat se je na MSNju pojavil moj prijatelj, ki mi je ob preselitvi samoiniciativno, brez predhodne vzpodbude ali kakršnega koli namigovanja obljubil SESALEC. Tudi ta sesalec je, delno, razlog da me pometanje stanovanja z metlo, tako nervira. Kakor bi rekla moja pokojna babica “beseda je dala besedo in Andrej me je pobaral nekaj v smislu da pride v inšpekcijo, če bo stanovanje dovolj čisto. Nakar sem mu vrnil žogico s tem, da sem ga opomnil na sesalec. Naslednja reakcija, najinemu prijateljstvu navkljub, je bila dokaj čudna “Včeraj bi mi rekel zanj.” Resnično čudna izjava kar sem povedal z besedami “TI si sesalec obljubil meni in ne obratno.”
Kasneje, ko sem pomival kopalnico, sem začel premišljevati o temi, ki me močno moti in mi gre resnično na živce. Nič nimam proti Andreju, ki se je kot prijatelj izkazal. Celo zelo sem mu hvaležen za pomoč.
Pa se bom vseeno lotil teme, ki je v sloveniji zelo razširjena. Seveda sem, pri tridesetih, v svojo veliko grozo, še vedno zelo naiven in očitno precej butast, pa sem vseeno zgrožen nad svojimi sodobniki: gre se za pravljičarstvo, t.i. bele laži in navadne prazne obljube.
V čem pa je razlika med “belo lažjo” ali pa navadnimi praznimi obljubami?
“Bela laž” je neškodljiva zadeva tipa “Ne mami, tole je palma, kje ti občutek da je to konoplja?” Ali pa prikrivanje negativne ocene v šoli “Ne mami nisem dobil cveka, dobil sem tri.” Vsakdo kdaj pove kako belo laž. Jaz sem se jih posluževal v šoli precej pogosto. Ampak odkar sem končal srednjo šolo skoraj ne čutim več potrebe zanje. Tudi zato ker sem starejši od 18 in ne bidim nikogar več, pred katerim bi svoje neuspehe moral prikrivat z belimi lažmi. Sploh pa se je moja draga mati izkazala za tako okorelo vaško katolikinjo, da ženska, ki sicer ssama pogosto povsem očitno laže, trdi da ne prenese da bi se ji lagalo; tak odnos ponavadi vodi v to, da se takim ljudem VEČ in bolj pogosto laže kot vsem ostalim, o tem pa kasneje.
Najbolj zaskrbljujoč je “trend”, ki je med slovenci zelo razširjen. Ne, ne govorim o fošiji, jamranju in samopomilovanju, ki so celo še bolj epidemično razširjeni v sloveniji. Govorim o nakladanju skozi zobe, praznih obljubahi in predvsem mladini bolje znanemu “nabijanju”.
Andrej mi je, v enem napadov, recimo temu “dobre volje” neprevidno “obljubil” sesalec, jaz pa sem, kot nepreviden in naivno neumen tip, vse verjel. Ptem ko ga je napad dobre volje minil, se je tip streznil in se odločil da svoje besede ne bo jemal resno.
V podobnem položaju sem že bil:ko sem bil pred petimi leti, potem ko sem bil relociran v Smlednik, skupaj s preostalo prtljago moje matere, postavljen pred dejstvo da ali hodim na avtobus ali pa končno naredim izpit za avto, sem se odločil za slednje. Po 15 urah vožnje je moj iunštruktor ocenil da sem zrel za izpitno vožnjo. Seveda sem želel to novico deliti z domačimi, ko je to slišala je moja teta, starejša od mene 7 let, izjavila da mi podari avto,če izpit opravim v prvo.
Nepremišljenost? Pomilovalna nadutost? Ali samo vzpodbuda? Kdo ve?
Zgodba avta pa je taka: Metod, stric si je kupil Suzukija leta indevetdeset, ko je ustanovil podjetje; ko je avto zanj postal premalo glamurozen in je presedlal v BMWja, kot se za vaškega DOO gradbinca spodobi, je avto prepustil svojemu fotru. Ta je bil takrat po vsej verjetnosti nekje v srenji fazi bolezni in ni več veliko vozil, pa tudi, rasnici na ljubo, bil je zgaran in imel je porazne reflekse: ni več veliko vozil. Po dedu je avto torej “podedovala” Nataša.
V času, ko sem opravljal izpit je ravno “premišljevala” o novem avtu. No, kakor se rado zgodi, kadar slovenci v prazno nabijajo besede, sem septembra oz oktobra opravil izpit. V PRVO. Vse govorice o avtu pa so, nadvse diskretno, potihnile. Neposreden kot včasih sem, sem po dveh mesecih Natašo na to spomnil. Po toči izgovorov bi mi moralo biti jasno da iz tega ne bo nič, a sem vztrajal in jo celo opomnil na to da “beseda nekaj velja”. Dva besedna spopada in še štiri mesece kasneje, se je Nataša vdala in mi “prodala” avto.
Dokaz torej da bi slovenskega nakladanja moral bit že vajen. Kar me vedno zbode, ni toliko opravljanje, fovšija in samopomilovanje slovencev; najbolj me bode to, da večina ljudi nepremišljeno kasi bedarije, ki jih ne misli: tako je Natašin tedanji zaročenec, sedaj je njen mož, leta 1999 glasno ponavljal, da vsakemu od nas PODARI 50 nemških mark, v primeru da nam uspe izvest potovanje v Španijo. Na pot v Šapnijo smo šli in celo prišli nazaj (Nataša, Jana in jaz)–denarja pa še vedno nisem dobil-in ga tudi nikoli ne bom, ker je Bogdan tako ali tako eden izmed glasnejših “gobezdačev”, ki jih poznam.
Zame, upam vsaj da včasih če že ne vlja vedno, velja pravilo: govori ko imaš kaj za povedati, povej kaj smielnega, obljubi samo kar nameravaš v RESNICI storiti, izogibaj se preklinjanju in prepirom-če se le da, kadar pa se ne da, bodi prvi in zadaj odločilno “bodico”. Včasih, predvsem v službi, raje zamolči kaj kar veš, ker živiš v sloveniji, kjer šefi ne cenijo prevečpametnih podrejenih.
A vse bolj pogosto se mi zdi, da sem zadnji idijot, ki se na taka navodila sploh še ozira. TV navaja ljudi na govoričenje brez kraja, takšno kot naj bi bilo duhovito, ki pa nima nobene vsebine in je namenjeno zgolj zabijanju časa in intelekta z nepomembnimi bedastočami…
Če je torej poanta da se med seboj lažemo: lažimo se, bar još malo (koliko posameznih “koncev sveta” je napovedanih med leti 2009 in 2050? 7 ali 8? No o tem pa drugič…)
