Ste se že kdaj vprašali, razen v primeru da ste s tem seznanjeni, zakaj je pravzaprav nastala EGS? Kako je prišlo do podpisa Rimske pogodbe ali pa še prej zakaj točno sta Nemčija in Francija, kot prvi, podpisali jeklarsko pogodbo in tako v tem kar je postalo nukleus NATOa kot EGS združili francosko surovo jeklo z nemškim orožarskim znanjem? In kako to da so le par let kasneje k tej pogodbi pristopile še 4 druge države? NAjbrž vam je že sedaj malo bolj jasno zakaj je sredi 90ih neki ameriški uradnik, natančneje direktor CIAe zagrešil indiskretnost, ko je izjavil da je EU v bistvu “kolonija ZDA”. Še natančneje NATO.
EU je znana po tem, da ne gradi skupne zunanje politike, ima omejeno skupno finančno politiko, ne grai višjih nebotičnikov kot ZDA, Britanski premier se 2x letno usklajuje in to že od leta 1945 dalje, z predsednikom ZDA, NATO blokira projekt GAlileio,…
Vprašajmo se nekaj kar zaposluje zgodovinarje od, tako rekoč začetka časov: zgodovina-kako jo vidimo. Bolje povedano: kako gledamo na zgodovino: kot linearni tok ki priteka iz preteklosti in gre v neko neprepoznavno prihodnost? Mogoče pa je zgodovina ciklična? Agrarne družbe že mislijo tako. A te imamo v post industrijski dobi za nerazvite. PA so res? Kako je mogoče, če je verjeti GAvinu Menziesu, da je Kitajska zakladna flota, baje že leta 142, obplula in kartografirala planet?
Kako torej graditi “case study”, zagovor, cikličnosti zgodovine?
Za potrebe tega posta bom temo “oklestil”: poglejmo takole. Zgodovinarji trdijo, da dokler Rimljani niso srečali Keltov, niso poznali zlatih novcev. Kljub temu je Rim Evropo zaznamoval bolj kot Kelti. V obdobju, ko so Rimljani vladali večini kontinenta je bila Evropa prvič “združena” pod enim žezlom. In resnici na ljubo, so vsi poznejši režimi hlepeli po tem nazivu. Vzemimo torej Rim kot “kanon”, merilo.
Po leta 313 se je Imperij razdelil in nastali sta dve državi. Grški Rimski imperij (Bizanc) in Zahodni Rimski imperij. Leto 476, ko je Odoaker, v Ravenni, odstavil mladoletnega Romulusa Avgustula velja za konec Zahodne Rimske države. S tem letom se prične “Temni srednji vek”. A ta se konča že leta 800, ko je Karel Veliki postal CEsar in senator Rima.
Od začetka se Bizantinci niti niso vznemirjali zaradi popadkov Frankovskih barbarov, aso morali novo državo počasi začeti upoštevati. Še posebej v dobi križarskih vojn so se odnosi med Rimoma poslabšali. Najbolj po tem, ko so Benečani plačali in vodili četrti križarski pohod, ki je dokončno pohabil “vzhodni Rim”.
Mnogo sporov kasneje, leta 1453, je Bizanc padel. Po ekstenzivnem ropanju so Turki zasedli mesto in ga pripojili svoji državi kot prestolnico. Nekaj za tem je, navdihnjen ob sijaju naziva in branju Bibluije, Ivan tretji, znan kot Grozni, razglasil da je Rusija postala “Tretji Rim”. Postal je CAR. Po njegovi smrti je naziv prešel z njegove rodbine na rodbino njegove žene, Romanove, in tam ostal med leti 1613 in 1917.
Zahodno Rimska država pa je, pretresom, vojni za nasledstvo po Karlu Velikem, navkljub, obstajala med leti 800 in 1806. Tega leta je namreč Napoleon Bonaparte razglasil razpustitev države, kateri je že tako vsilil svojo politično voljo, Sveto Rimsko Cesarstvo (nemške narodnosti), ki ki je pokrivalo osrednje predele evrope in je mejilo na Francijo, Rusijo, DAnsko in Otomansko “Visoko porto, je tako nehalo obstojati. Na njegovo mesto so stopili franscoski satelitit “Renska zveza”, Cesarska Avstrija in še nekaj teh.
Leta 1814, na Dunajskem kongresu, se vladarji tedanje Evrope in njihovi zastopniki, niso odločili obnoviti cesarstva, so pa preoblikovali Rensko zvezo. Ta je potem obstojala vse do 1871, ko se je nemčija združila, to je ko so nemški kralji, knezi in vojvode, sprejeli nadoblast Pruskega Kralja in ga v zrclani dvorani VErsaillskega gradu oklicali za nemškega cesarja.
Idej Rima se torej neovrgljivo vrača že dolgo. Spori med Bizancem in KArolingi pa tudi spori med nemci in rusi za naziv “Pravi Rimski Imperij” so prav znameniti.
Da ne pozabim omenit, zadnji ki je poskušal “obuditi” Rimski imperij pa je bil Musolini. Najprej je, s pomočjo vojske zasdel Albanijo, potem je poskušal pripojiti GRčijo, ko to ni uspelo so Italjani zasedli Abesinijo, kjer so se izkazali kot pošasti. Med obdobjem 2. sv.v. so taljani “zasedli” še Črno goro- kralj Nikola je bil baje poročen z italjansko princeso, pa dele Kosova, sedaj kao samostojnega in zahodne predele “Vardarske Makedonije”. Če vas NATO (italjanska) politika na balkanu spominja na sedanjost, vas opominjam da je vsakršna podobnost med leti 1941 in 2008 povsem realna.
Trenutno se torej, sledeč sikličnemu vzorcu, nahajamo v dobi “med Rimoma”. Ciniki bi rekli, “doba po Rimu”.
Baje fiunančna kriza na “vrh” politike vedno prinese izolacionistične in populistične tokove. V Avstriji je že tako. V Rimu so, pred kratkim, sprejeli zakon, po katerem je potrebno popisati vse Rome. Znova pa se pojavljajo tudi napadi na manjšinjski zakon… Se Italija začenja znova “prebujat” v nov “Rim”?
Vrnimo se k osnovni temi. EU, kot umetna tvorba, ki nima zasdlombe v zavesti “državaljanov” je prazna, umetna tvorba. Zanimiv paradoks pa je, da se vse pogosteje pojavljajo primerjave Schengenskega režima z Limesom in Bruslja z Mega-Rimom. Tudi zunanja politika EU, do emigrantov, vse bolj spominja na politiko Rimskega imperija. Oto Habsburški pa je, ko je bil v Ljubljani in je predaval na Pravni FAkulteti, ki je takrat še bila v stari stavbi Deželnega Dvorca, opozoril, da EU raste podobno kot Rimski imperij: ko bo prenehala rasti, bo nastala kriza, podobno kot v Rimu. Temo o modernem suženjstvu si bom prihranil za drugič.
Kako torej EU dati vsebino?
Cikličnost zgodovine, ki jo tu zastopam, sama daje odgovor. Po 600 letih vladanja večini Evrope, kdo ima največ “dednih” pravic, največ podedovanih izkušenj, zapisanih na “genetski ravni” če ne ravno dedič dediča Rimskega Imperija?
Nj Cesarsko-Kraljevo veličanstvo Karel Habsburški, vnuk Karla Poslednjega.
V tej visoko tehnično zahtevni dobi povratka k absolutni monarhiji tipa “Dei gratia Imperator Europae Romanae” ni. Je pa možnost da bi Cesar “vse Evrope” lahko zapolnil vsebinski in personalni vakuum, ki obstoja na vrhu Evropskih inštitucij. Cesarost bi bil predvsem protokolarni in ceremonialni vladar “vse EU”, medtem ko bi EU namesto da prede v prezno, lahko končno delovala bolj usklajeno?
Državljani bi se lahko po nekom zgledovali, uradniki pa bi, po Jožefinskem zgledu, dobili “Prvega služabnika države”, ki bi jim moral biti zgled poštenosti in delovnosti.
Ne da se predajamo sanjarjenju o tem kako bi to izvedli ali kako bi to izgledalo sta trenutno dve možnosti odprti. Že prej sem omenil, da je Italija plačala neodvisnost Črne gore, ki jo sicer zasluži in je NATO najprej preprečil odcepitev zahodne Makedonije in njeno priključitev “matici” Albaniji, pač pa potem še plačal in izbojeval “neodvisnost” Kosova od Srbije. S tem se je, pod plaščem nove politike NATA, ena od članic NATO postala skrbnica vzhodnega Jadrana. Spomnimo se kako visoko ceno je plačala Kraljevina Jugoslavija, ko je Srbska čaršija leta 1918 privolila v to, da Rijeko, Zadar in otoke dobi Italija. Poziranje kralja Aleksandra z “Jadransko stražo” se ni obneslo in tudi mi lahko samo upamo, da bo EU sposobna držati “v šahu” Italjanske apatite po Hrvaško-Slovenski Istri in Hrvaški Dalmaciji in Dubrovniku.
Novi Rim se torej poskuša rodit, od politike pa je odvisno ali bo to Fašistični, ksenofobni slovencem sovražni Rim črnih srajc ali pa bo Panevropski Rim v Mega-Bruslju. Me zanima kaj bi o tej tezi rekel Mr Huntigdon? Fikcija, norost ali ena od možnosti?