V začetku je bil b(l)og(os)

Najprej naj zagotovim, da si nikol nisem delal utvar da me morajo skoz življenje nest na rokah. Še manj sem si pa, kljub svarilom zapisanim v Schwabovih antičnih pripovedkah, mislil da obstoja možnost da mi bodo domači zabil nož v hrbet, pa ga pol še parkrat obrnl…

Ok, ne jokejmo nad passe zadevami. Se je pač zgodil.

Glavni komični vložek tega dogajanja je, da zdj, ko vidi da mi grozit nima več s čim, moja mati meni razlaga, da je “lani naredila KAKO MANJŠO NAPAKICO”  in da po njenem ni ovir za to da midva nebi bila prijatelja. Celo zelo “uspešno” se je na novo iznajdla kot filantrop. Ženska vendrale “trpi” da v moji garsonjeri živita še dva njej neznana tipa in kakor ona pravi, prijazno in nasmejano ” se v stanovanju lahko dogaja marsikaj”.

Saj vsi poznate malomeščanski tabu besednjak, katerega pravilo je, da primitivčki namigujejo, pa še kako prozorno, na stvari ki se njim gnusijo, češ sj ne bo nihče zastopil za kaj se gre…

Še vedno sem prelen da bi poiskal tisto zgodbo v kateri ženska rodi sina, za katerega ji bogovi prerokujejo da bo živel le tako dolgo dokler ne izgori poleno ki leži v ognjišču ob porodni postelji. To poleno so skrbno shranili in skrili a glej ga šmenta sin se je materi zameril ker je, ko ga je stric zahrtbno napadel, tega malce preveč udaril in posledično ubil. Dragoceno poleno je baba vrgla na ogenj in z užitkom pokončala svojega sina po logiki “sinov lahko še veliko povržem, kdo mi bo nadomestil brata” nekako podobno kot Antigona, le še malo bolj perverzno.

Nadaljni korak perverzije je, ko ti taka “filantropinja”, zaupno, pove, da bi marsikateri straši svojega otroka, ki da hodi okoli in prodaja “Kralje ulice” kot da jih jaz, že razdedinili. Ampak moja draga mati, ki da je DOBRA, kljub določenim prej omenjenim napakam, še vedno skrbi zame.

Velik udarec za malomeščane je namreč “izguba ‘ugleda”: kako že gre pregovor “bogati imajo kreditne kartice, malomeščani pa dostojanstvo&ugled”.

Pride k meni na obisk in od začetka do konca insistira na tem da me tretira kot debila. Ni ji všeč barva mojih zob, grozno je da sem pomečkan, vsakič sproti mi razlaga ameriško strategijo “dress 4 success” in je v splošnem bolj zoprna kot Tokyjski potres ali cunami. Efekti name so povsem enaki: ko končno odide sem ne koncu z živci in povsem naveličan življenja.

Hvala Bogu sem ta mesec imel že 3 razgovore, pa še pišem prošnje. V najslebšem primeru bom šel nazaj v bolnico delat in bom, če se mi bo dalo, nadaljeval študij, ko bom malo pri močeh. TA mesec bi moral naredit 11 izpitov. Pa mislite da sem ob stanju v kakršnem sem sposoben odpreti knjigo???

Ja vsi baje delajo “napake”, ostane torej vprašanje zakaj se samo moje napake šteje in kaznuje, ko so pa ostale nagrajene in zakaj pravzaprav ima moja “draga&ljubljena mati” občutek, ko pa je niti ne kličem niti ne iščem, da si sploh še želim njeno “blazno cenjeno” pomoč& bližino.

Pod točko razno naj omenim da mi je zadnjič med vrsticami pribila, da bo kupila stanovanje, ki da bo njena last, kamor se bom preselil… “ja pa da mi modrice ostavi” pravi Severina in nadaljuje

“…PA HAJDE, SVOJIM PUTEM IDI DALJE…”

Mesto, pod vodstvom Z. Jankoviča se je odločilo pretlakovati Ciril-Metodov trg. Zakaj so začeli ravno pred škofijskimi vrati in ne na začetku Stritarjeve niti nima smisla špekulirat. Važno je da se delqa, pa čeprav povsem nelogično.

Tak primer je tudi parkplac pred Lutkovnim gledališčem: potem ko je mesto za drage denarje kupilo nove strešnice za avtobusne postaje, je tista pri Vodnikovem hramu, dobila novo streho. Mesec po tem ko je bila nadstrešnica postavljena, pa je bila postaja ukinjna. Namesto da bi strešnico prestavili na novo postajo so jo le podrli. Ko so uredili novo postajo, pred vhodom v tunel, so sesuli cesto in dodali nov pas, to razumem, a pol leta zatem so sesuli, znova celo cesto in zdj postaje spet ni več. Še ena lokalna legenda je urbanomat, ki paradoksalno stoji sredi parkirišča, oo tem da bi lahko DELAL pa ne, nima smisla govorit.

Parkplac: postavili so ga preden je bil center zaprt za promet. Trajalo je leto in še kusur preden so postavili hišico za plačilo parkirnine, mesec zatem se je že pojavil parkomat. Tako hišico in parkomat so podrli. Parkomat zaradi avtobusne, ki je prav tako ni več in hišico potem ko je tržnica postala parkirišče. Zadnje leto smo lahko opazovali polžje napredovanje gradnje parkirne hišice na cesti. Ta je bila junija končno dograjena. Zdj je ni več, ker bodo delal nov tlak.

Pametno, Ljubljana. Ne bom naredil seštevka kolk denarja je bilo vrženega stran zato ker se postavlja samo zato da se, ko je postavljeno, ruši. Nedvomno bi Jankovič lahko posegel v odločanje in recimo temu “podavil” vsaj nekaj birokrature v svoji upravi, ampak zakaj le, ko pa je denar zastonj.

Podobna urbana legenda na državni ravni je Pahorjevo predsrtno jesensko “šparanje” z ministri. Vprašanje je “odpustiti Pogačnika ali Erjavca”???? No v vsakem primeru pričakujem novo Janševo vlado najkasneje decembra, nakar bo Jankovič pri Prešernu organiziral, ilegalno in na svoje stroške kao, javno žalovanje za najlepšo tetico, ki je do zdj “vodila vlado”.

Mestna legenda je, da Kresnenka in Sinica živita skupi. Približno tako kot YSL in Chaterine Deneuve- oba imata fantke. Razen če Kresnenka slučajno ni lezba… Kako kupujeta knjige sem videl zadnjič na Wolfovi: dami prideta, s prstom kažeta na naslovnice, plačata 300 EUR, kot v kakem hipermarketu, medtem ko cela trgovina leta okoli njiju, in odpeketata. Poletno branje naše gospe MNZ je drago a površno, sicer je pa “baba blont”.

Zadnja za ta teden pa je tista, po kateri se dijaki v šole vpisujejo na podlagi prijetnosti šolske stavbe. Dijak Srednje oblikovne in fotografske je zijavil da se je na šolo vpisal zato ker je v Križankah. Zdj ko je zvedel da ima vsa predavanja na Roški lahko od njega pričakujemo da bo protestno “ruknil” in se prepisal na večerno frizersko, kjer bo odkril žensko stran svoje duše in se pridružil legijam ostalih pedrov s škarjami, ki že strašijo po mestu….

Šut v glavo je v bistvu iz ozadja: denacionalizacija ali potrditev propada komunizma (kar so rdeči pokradli zase se zdj vrača okradenim, kljub temu da na zelo bizaern način) je po sredi tudi pr Križankah. Spopad med Državo in Nemškimi križniki za Križanke pa je že dolg in krvav. Gre celo za statusni spopad: ko se bodo križniki vrnili v svoj samostan bodo zelo versjetno takoj obnovili spomenik Grofu Auerspergu-Gruennu, prešernovemu sodobniku, katerega “neški” spomenik je bil med leti 1870 in 1907 tako zelo sporen.

Ker torej ne gre samo za rdeče-bel spopad med državo in cerkvijo, gre namreč tudi za slovensko-nemški nadaljevani spor iz leta 1907 za potrditev slovenstva (na stolnici je napis o Adamiču in Lundru, spopad v Kazini in podobni boji, ki so leta 1907 dokončno potrdili Ljubljano kot slovensko mesto) je boj za Križanke še toliko bolj zanimiv. Amapk da je nekomu uspelo v to vplesti mularijo ki nima pojma o osnovnih implikacijah večplastne vojne za križanke (Berite knjigo “nemci v Ljubljani 1861-1908, je vse lepo razloženo kar se meni ne da zdj tipkat), je pa bedno.

Ja, Ljubljana ima svoje cepce, samo zakaj smo to vedno davkoplačevalci????????

Baje je navedek v naslovu, paradoksalno, izjava Staneta Kavčiča. Nekega
dne je komentiral delo novinarjev, takrat še monopolnih IN patrijsko
kontroliranih medijev (DELA, Dnevnika, RTLJ,…) ko naj bi sam
partijski “reformni” šef izjavil “Nesposobne intelektualne cipe, še
vejic v teleksih, ki jim jih pošiljam ne znajo premaknit…”

Ta citat bi bilo zdj skoraj potrebno posodobiti. “Levo-liberalne psevdo-intelektualistične cipe”.
Utemeljitev?

Levo-liberalno politično opcijo v sloveniji tako zlorabljajo vsi od
partijskega botra Kučana, preko partizanskega “veterana” Stanovnika
(tip je v Kradeljevem štabu presedel 2. svetovno vojno, potem pa povsem
tipično boljševiško načeloval pobojem svojih “tovarišev”; a se čudimo
da je edini še živ????) do levo-lepega Boruta-ne-znam-se-niti-rok

Svašta… Life is like a box of… ja, ja, ok, mama Gump. Štekamo.

25. aprila smo začel delat na Prešercu. Potem nas je zadnji teden preganjal dež. Zdj mam pa na kovnici že skor vrtec. Predvčerišnem je k meni pod večr prišel Ben Ten, ki dajnsko živi in obstoja. Na roki je imel čisto pravi Omnitrix/On-line-trix in prav zares je tak kuštravček kot v risanki/filmu. Star je mimo grede že 11.

Fantiču, je ime Jan, je s starega trga in je popolnoma hiperaktiven. Je pa tudi najbolj zabaven fante na Prešercu. Potem je tu še Rok, ki občasno pride mimo in malo posedi, tako da imam zdj že, kakor pravim vrtec. Tako ali tsako je imel Srečko prav, splača se nagovarjat otroke, tako da privlečejo starše… včasih, ko nič ne dobijo padejo v tantrume, ampak potem tolažim starše, češ, tu bomo celo poletje…

Včeraj torej z Janom delava, jst delam, on sedi in premetava modro blagajno po rokah, kaj je otrokom na blagajnah tako všeč???? to sprašujem zaradi sebe, k se še zdj s temi stvarmi igram. Samo poglejte moje delo v kovnici, živo vživljanje v igro (ne me tepst Lučka, vživljanje v vlogo je vredu za prodajo), ko so začel v cvetličarni, ki je bila včasih Pahorjev predvolilni štab, postavljati neke kavče in drugo opremo in tako cel dan.

Uletel so fotografi pa modeli pa vsega vraga folka od Diesla in imeli Fotosession. Na prešercu, Jaz nebi bil jaz, če nebi vsakega tehnika, ki je mimo šel z vozom napadel za kovanec in tako cel dan. Baje sem vsemu Dielovewmu fotosessionu ponujal vsaj po trikrat. Potem so pa uletel, popoldne, da lahko MENE poslikajo (možno da zato da bi pol mel mir).

Okol pete se je usul, pa to veste. No tik pred tem jo je Jan pobrisal domov, potem, ko se je po Prešercu vozil z biciklom, z rolerji na nogah, to mu je dovolu Tomaž, pa se je mulček, vseen zvrnil po tleh… ni se nič udaril, pa vseeno. Meni ni blo prov. Sj ko je prišel Rok je vzel še njegov kolo pa se še znjim vozil Z ROLERJI NA NOGAH.

Po tem, ko je Jan odpeketal, oz odrolala na stari trg, so po Miklošičevi vleteli visok zaraščen modrooki blondinec v luber-jack obleki, kitajka v vijolčnih škornjih in shizofren fotograf še bolj čudnega izglda, ki ni imel imiđa-umetnik torej, pa dva slovensko govoreča tipa.

Prestavl so mi prešo pred vhod od Centromerkurja,  pa mizo in me odvlekl tja. Blondi je vzel kladivo, vse smo prej koordinirali z Lučko, tako da je stvar dovolila in požegnala . In že se je začelo. Napetih pet minut kasneje smo bili konec. Tip z Diesla je vzel moj mejl in GSM številko, z lumberjackom sva se rokovala, za konec si je naredil še svoj kovanec, kar je fotograf znova poslikal.

Poanta? Te slike utegnejo bit na plakatih po Italiji, reklama za Diesel, kolekcija jesen/zima 2009/10.

Ikari, poštarski študent teologije, zdr tehnik/brat, kovničar in maneken…

Pa se poskušite kosat s tem CVjem,če se lahko.

Baje dobim tako fotke kot honorar, če lahko verjamete.

Nebi pa jst bil jst, če si nebi že predstavljal naprej: Marcus Schenkenberg (oče), Claudija Schiffer (mati) in jaz, kot otrok, nekje na Bahamih, na plaži- Dieslov katalog za poletje 2010. Si predtavljate????

RAvn sem o tem razmišljal, ko je zagrmelo in se uscalo… na srečo sem bil z vso opremo že pod streho. Poklical sem Lučko in dobil dovoljenje da pospravim. Tako sem odpeketal v Frančiškane, kjer mi je včeraj pater-vratar ponudil svojo GSM cifro, da ga lahko pokličem za vrata odpirat. Ko sem odhajal, sem najprej pozabil svoje ključe, po tem sem se vrnil po košaro za hotel Emonec. Ker pa mi nekaj, nisem vedel kaj, ni dalo miru, nisem šel do Emonca po Nazorjevi, skozi pašažo MGL in po Čopovi, pač pa po Miklošičevi na Prešerca. Tam sem našel še plakat in ga odnesel, kar skozi samostan, v skladišče. Pater vratar je bil dobre volje, pa je dovolil prehod mimo Frančiškove dvorane na vrt.

V Emoncu sem se naredil “tošeta” in postavil reklamco na mizo, poleg kavča sredi avle, ker oni imajo lokacijo za reklamce “dobro skrito”, kaj mi pa ženska ni dala boljših navodil…

V glavi sem že slišal šepet valov, modro morje, vroče sonce, jst lepo porjavel, se podajam žogo z Schenkenbergom in Schifferco… sanje, ampak lepe.

Ikari, fotomodel, svašta.

Markov evangelij se konča s skrivnostjo. Jezus se prikaže ženam in jim pove, da ga bodo znova videle v Galileji.

Vse naše življenje je skrinost in v tej skrivnosti bivamo, se gibljemo in smo.

Pretekli petek smo se študentje odpravili na duhovni vikend v Logarsko dolino, v dom duhovnih vaj sestre Štefke Logarjeve, k Družini Kristusa Odrešenika. Že ob odhodu iz Ljubljane sem čutil posebno vznemirjenje: pripisal sem ga bznemirjenosti, ki jo je povzročil moj prijatelj Marel, ki je zamujal. On naj bi me namreč odpeljal v center, kjer sem se potem, s polurno zamudo, dobil z ostalimi s katerimi naj bi krenil na pot. A ni bilo samo to. Na vaje sem se pripravljal nekaj časa, saj sem pred tem vsak dan opravljal bogoslužno branje in tudi veliko molil (kar pri meni ni vedno nekaj samo po sebi umevnega.

Bil sem preprosto bolje razpoložen, kot že dolgo prej. V avtu smo se smejali, šalili in tudi molili. Ko smo prispeli sem si najprej skuhal kavo in jo popil ob cigaretu pred hišo. Potem sem se vselil v sobo, ki mi je pripadala, kot edinemu fantu v skupini 9 študentov. Spramljali so nas Klemen, študentski duhovnik, Mojca z urada za laike in prof dr Petkovšek, krajše pater Robert, ki se nam je pridružil v soboto.

V petek smo, pred večerjo reševali “kviz”, katere “barve značaja smo. V tem sistemu obstojajo, mislim da po Jungu, rumena (tradicionalist), rdeča (vodja) zelena in modra barva. Moj test je bil modro-zeleno-rdeč v tem zaporedju, klub temu so mi določili zeleno barvo, saj je bilo modrih že dovolj. Edina barva brez zastopnika je bila menda rumena. Potem smo po skupinah delali do večerje. Ker sem bil v “skupini” sam, sem delo opravil zelo svobodno in hitro, potem pa opazoval ostale.

Sobotno telovadbo sem, kakor vedno, prespal. Potem smo imeli dan vaj. Pri vsakem obroku se je nekdo javil, da bo imel uvodno in zaključno molitev. Prav tako smo se delili v dve skupini. Ena je bila dolžna pripraviti mizo, druga pa pospraviti in pomiti posodo po obroku. V soboto zvečer sem bil torej na vrsti za uvodno molitev.

Malo sem se pregovarjal, bolj za šalo, potem pa sem se zbral, izpraznil misli in izrekel kratko in učinkovito uvodno molitev. Pred tem nisem nič pripravil in tudi nisem nič premišljeval. Molitev je sama od sebe prišla k meni. Sodeč po reakcijah, je bila  v redu.

Po večerji smo imeli adoracijo ob kateri bi se kakemu bolj tradicionalističnemu teologu ježili lasje: Robert je izpostavil, v hišni kapeli, Najsvetejše, nato pa smo pokleknili in molili psalme iz brevirja. Pri tem smo se pozabili razdeliti v skupini. Kar je sledilo je bilo delno smešno,delno “tragično”. Namesto da bi ena skupina vodila in druga odgovarjala, smo molili vsi vsevprek. Tudi pesmi niso bile določene. Vse je bila ena prav sproščena improvizacija, z malo smeha.

Nedeljsko telovadbo sem znova prespal. Po maši, kosilu in vaji smo se odpravili spakirat in pospravit hišo. Potem smo se zbrali pred hišo. Takrat so mi povedali da se v Ljubljano peljem z Robertom.

Takrat sem dobil tak nedoločljiv občutek da se bo nekaj zgodilo.

Robert je parkiral avto tako, da je bil sredi dvorišča, tam kjer so bila tla suha. Povedal je da noče da se avto umaže. Potem, ko sem se usedel na zadnji sedež sem, pogumno, ponudil, da lahko pridem avto očistit, če bi bilo potrebno. Takrat je robert rekel: “Če/ko bi bil naš kandidat bi bila to verjetno tako tvoja dolžnost, ker trenutno nimamo nikogar ki bi čistil avto”.  ali nekaj takega.

Iz tega se je razvila razprava o kandidaturi za noviciat pri Lazaristih.

Medtem pa smo se peljali mimo Velike planine, proti Kamniku in naprej v Ljubljano. Odložili so m prav pred mojo hišo. Priznam, bil sem presenečen.

A kar naenkrat je vse v življenju dobilo nov smisel. Že nekaj časa pred tem sem imel občutek da stopicljam na istem mestu, da “bluzim”, kot se tudi reče. Takoj po tej Robertovi izjavi, pa so stvari kar “padle” na svoja mesta in vse je dobilo nekak smisel.

Vedno sem se spraševal zakaj toliko berem, komu bo to znanje, ki ga imam koristilo. Zdj pa, ko moj študij miruje, sem se spraševal komu ali čemu koristi ta “time-out”, v katerem se nahajam.Stvari so, kot pravim, padle na svoja mesta, a to stvari še zdaleč ne olajša.

Na eni strani imam študij, noviciat, vso preteklost in prihodnost; na drugi mam pošto slovenije in trenutno zaposlitev, ki me “ovira” pri vsaki izibiri. Na tretji strani sta tu prijatelja Andrej in Marcel, ki m do neke mere potrebujeta. To kar zdaj potrebujem so duhovne vaje v tišini. Takšne kot bojo potekale v Logarski dolini v kratkem. Tja moram iti da vidim kaj On v resnici hoče od mene.

Markov evangelij je evangelij Poti. Odhajanja in prihajanja, usposabljanja za služenje in potovanja skozi Galilejo našega življenja, kjer se vseskozi srečujemo z Jezusom, kot je on naročil ženam. Ta vikend smo morali povedati v kateri biblični osebi se prepoznamo. Najbolj se prepoznam v Joni in v Cestninraju. Zakaj? Jona se je Bogu upiral in ta ga je dal v “time out” v trebuh velike ribe. Cestninar pa zato, ker je bil “hrom”. Jezus pride do njega, ker sam ne more priti do njega in ga usposobi za služenje. Tak sem namreč tudi sam: že vse od lani oktobra vztrajno vsak dan najdem izgovor zakaj ne grem k lazaristom na obisk.

Temeljito moram premisliti svojo pot in … molite zame, tisti ki ste verni, da se prav odločim.

O groza. Zbudil sem se pozno, ampak v življenje me je zbudila grozna ideja, da moram še PRED jutranjo kavo, v najbližji lokalni Merkator- po sladkor.

Umil sem se, se pripravil in zlovoljen in zaspan “navsezgodaj” zjutraj, še pred kavo, odšel v lokalni Merkator, ki se ga tako pridno izogibam. Tam pa, o groza, je bila vrsta dolga kot jara kača. Izgleda da tik pred deseto uro dopoldne vsi devetošolci iz Majde Vrhovnik, ki ne kadijo pod okni moje stavbe,  navalijo na Merkator na Gregorčičevi, kjer kupujejo sendviče. Mulci imajo do tega vso pravico, ni mi pa jasno kaj vraga je trgovkam, trgovina ima tri blagajne, v največjem navalu med malico, pa dela ENA SAMA, da je gužve še večja.

Obrnil sem se kar med vrati, saj je pred trgovino že čakala cela kača drugih glasnih mulcev, ki so se šele trudili prebiti se v štacuno. Napotil sem se torej do kioska, da si vsaj kupim cigarete in se vsaj nekoliko pomirim, a ko ima hudič mlade gre res vse narobe: ženska je bila na MALICI!

Tako sem se moral napotiti, po nakupih, v Maxi Merkator.  TAm sem najprej povsem brezuspešno iskal sladkor, potem sem trgovino trikrat prehodil zaradi toaletnega papirja in nazadnje še zaradi kruha. Odkar je Maxi Merkator prenovljen tam komaj kaj najdem, pa baje nisem ravno blont. REs pa je da sem bil zlovoljen in zaspan.

Ko sem končno našel vse kar sem nameraval kupiti sem se postavil v vrsto pri blagajni. Takoj za mano je prišla starejša teta, ki jo je moj voziček (zakaj sem ga vzel ne vem, kupil sem točno tri stvari) strašno motil. Ste kdaj opazili kako se babicam starejšim od 70 pred blagajnami mudi? Un kako nasilne postanejo če jim ne daš prednosti? No ta je pridno brcala in suvala v voziček, ki je bil med menoj in njo, takoda se je ta stalno zadeva vame. Smisla takega delovanja nikoli nisem razumel: naj zato da bi se izognil taki stari mami pohodim ljudi pred seboj? Mogoče pa pričakujejo da jim boš dal prednost in se enostavno razblilnil v zraku, čeprav imajo one ponavadi 43 ali več artiklov, ti pa enega ali dva in jih tako sploh ne oviraš.

Medtem ko sem plačeval in zlagal stvari v vrečko pa  je, nič krivi voz, začel babico tako motiti, da ga je s sunkom odrinila in to, jasno, tako da se je zaletel meni v hrbet. Še sedaj me boli, pa se stari ni niti zdelo vredno opravičiti…

Odpravil sem se v kiosk po čike, in ker nisem želel čakati še v eni vrsti, pred še eno kung-fu babico, sem se odpravil nazaj nv kiosk na Gregorčičevo, ki je bil še po deseti še vedno zaprt. ZAto sem moral iti še en krog okoli soseske, da sem dobil cigarete in šele nato domov na jutranjo kavo.

Jp, še en manični ponedeljek. In znova zavedanje da, v svloveniji vsaj, na kung-fu starcih svet stoji…

Spet post o razgovorih. Matr-vola-nazaj-pa-take-pravljice.

Septembra sem, ob sto poslanih prošnjah, imel 2 razgovora. Enega z lastnikom čokoladnice “Rajska ptica”.  In to poleg gostilne Siesta v črnuški coni. Delal naj bi na Rudniku v Supernovi, kar sicer ni bilo najbolj obetavno, a delo me je zanimalo, saj bi prodajal čokolado in čaj. To pa že ni težko.

Najprej me je prsenetil odnos, če namreč iščeš študentko, potem objaviš v oglasu, da pač iščeš študentko. Površnost se rada maščuje. Bilo mi je pa zoprno, ko sem prišel na razgovor in šele tam odkril, latentno obliko šovinizma, seksizma, mačizma in homofobije, ki jo je oddajal lastnik, sicer duhovito-cinočen model. Vse o vsemu je iz odnosa blo razbrat da bi rajš najel šimpanza kot pa “pedra”. Zakaj je za tipa, ki rabi delo in bi samo rad delal, “očitno” da je “pedr” če hoče delat v trgovini s čokolado? Homofobija ima pač veliko obrazov…

Po polurnem razgovoru sta mi oba zagotovila da me dobo v roku nekaj dni obvestili o rezultatih razgovorov. Minil je ne mesec. Izgleda da so jim odklopili telefon, crknil jim je računalnik, ukradli so jim mobitele in šefu zlomili roko s katero piše pisma… klasika slovenskih delodajalcev: ni odziva.

Par tednov kasneje sem imel razgovor na Tušu pri bitisiju. Šel sem tja z avtobusom, prišel z rahlo zamudo in potem komaj našel kam moram it. V trgovskem centru mi informatorka sama ni vedela povedat kam moram it in me je mirno poslala v trgovino. To, da bi dvignila telefon in koga vprašala kam se gre na razgovor, ji ni prišlo na misel. Njeno delo je dragoceno, a ne kot informatorka…

Čakal sem pred neko kičasto pisarno, kjer sta dve ženski vodili razgovore. Vstopil sem in se predstavil. Vse seveda zanima zakaj ne delam v bolnici. KER PAČ NE. Potem pa je, sredi tedna mobilnosti pado vpršanje “Imate avto”. Seveda ga imam, a se po mestu vozim z avtobusom ali pa biciklom. Kot da odgovora sploh nebi bilo me je ženska vprašala “Imate avto”. Ponovil sem isti odgovor, nakar mi je rekla “Avto imate, bi se vozili na delo?” Jasno da bi se, a mi date delo?????

Zanimivo a ne? Avtobus, kaj je to??? Vsedi se v avto in se iz centra v Bitisi pelji z AVTOM. Kera logika???? No, tudi tu me niso zaposlili. Najbrž zaradi nezdružljivosti mojih “idealov” oziroma “iluzij” z njihovo avtomobilistično resničnostjo. Tuš ima namreč tudi bencinske črpalke, mar ne?

Zadnji razgovor sem imel par dni nazaj na Viču v Hervisu. To je pa trajalo celo 3 minute… povedala mi je da se o plači ne bo pogovarjala, v širšem krogu izbora, potem je povedala da se gre za prodajo smuči, da se dela 6 dni na teden v treh izmenah in da me bo poklicala.

Čemu vse se reče razgovor v sloveniji je že prav kičasto. Moj novi moto je: (proto)kadrovnike na gavge!

ali zakaj se ne vdam.

Začel sem hodit v službo in potem, ko sem končal pripravništvo, ki ni bilo pretirano prijetno,o tem najbrž še nisem pisal, sem postal zaposleni tehnik. Življenje so mi temeljito zagrenili ljudje ki, po mojem skromnem mnenju, za to niso imeli nobenega razloga. Moja mentorica Verica je že drugi dan mojega pripravništva izjavila “iz njega pa ne bo nič”. In je res poskrbela, da skoraj nebi bilo nič. Medtem, ko sem delal vse kar sem lahko, da sem pokazal interes in prizadevnost, vsak začetnik je pač težak, mi je Verica pridno spotikala noge.  Verica je ena tistih VMS, ki so postale DMS zaradi spremembe sistematizacije dela, kot del inventarja in zaradi prave partijske knjižice. Gre za eno tistih administratork, ki je imela “srečo2 da je iz administrativne sestre pred leti napredovala v VMS, od tam pa v glavno oddelčno sestro.

Strokovni izpit, ki je bil dokaj preprost bi moral, pravim bi moral, opraviti brez težav. A glavna psica izobraževalnih programov KC je prišla na izpit tako nasršena da se je že videlo da je nekaj narobe. Kakor pravim, Kristla, še ena DMS tipa Verica, me pred tem ni še nikoli videla in vse kar je o meni vedela ji je povedala Vera. Izpita sploh nisem imel. Baje sem si narobe umil roke. Potem sem izpit delal še 1x. Ko me je Kristla drugič vrgla, sem se pritožil. Prestavili so me z oddelka in tam kjer sem bil potem sem bil deležen vse podpore. Izpit sem opravil. Kristla pa je izjavila, ko je videla mojo tremo, prasica je najbrž uživala, “najbrž res ni bilo potrebe po vsem tem. Ampak zdj je to za vami.”

A zdj lahko dvomite v to zakaj nočem delat v KCju??? Titanik sme biti samo en, pri nas pa imamo že kar dva KCja.

Naknadno sem delal v IRSRju, kasneje pa še v porodnišnici, kjer sem se dobro ujel, cenil sodelavce in sodelovke in obratno. A moje življenje je spominjalo na Virkov roman, ki pravi nekaj v slogu”…hodil sem v službo, gledal televizijo in kupoval loterijske listke. Takrat sem se odločil da je čas da odidem…”

In sem šel. Vzel sem razpis UL za študij in izpolnil prijavnico. Pričakoval nisem veliko, le to da bom “umrl ali pa me bodo sprejeli”. No, bil sem sprejet in sem se zelo veselil začetka študija, pa čeprav visokošolskega. Mature nisem opravil po svoji krivsi, matematika pač ni moja “doma”.

Prvi dan na fakulteti sem spoznal, da bom med študijem srečeval ljudi, ki me že poznajo od prej. Po svoje je bilo celo to zabavno: dekan me je učil že v srednji šoli, potem pa sva oba napredovala na fakulteto. To se je zgodilo še dvema drugima profesorjema.

A letos se je vse zalomilo. Najprej pri plačilu šolnine. Svojo mati sem prosil naj mi pomaga plačati šolnino, da ji bom vrnil. Najprej mi je bilo čudno da noče niti govoriti z menoj, kaj šele da bi govorila o posojilu, za katerega je vedela da sem ji ga sposoben vrniti. Po mesecu molka me je najprej nadrla češ da sem neodgovoren. Šel sem na banko in vzel limit da sem lahko poplačal šolnino. Od takrat naprej je moja mati pravzaprav samo še iskala razlog da se me znebi. In se me je maja. Tistih par sadik zelenja v moji sobi ji je dalo dober izgovor da me je spodila.

Ostalo v bistvu že veste. Da naj bi ji celo grozil, da me je spodila, da nima službe, dohodka, doma ali dokončanega študija. Zanimivo mi je bilo, da me je nekdo ovadil, anonimno jasno, na policijo, češ naj bi letos povzročil kar dve prometni nesreči. Kljub temu da je šlo za “dogodka” na različnih koncih Lubljane o katerih sem se pogoavrjal samo z materjo, pa je ovadba prišla kar z mojega bivšega naslova pri medvodah.

Poletje ni bilo preveč nežno z menoj, tako da sem se septembra “zabubil” v svoje stanovanje in hodil samo delat. Zdj se,m sprejel odločitev: študija NE dam. Dokončal bom študij in to ta ki sem ga začel, pa čeprav se vse stvarstvo zaroti proti meni. Morali me bodo dobesedno mrtvega odnesti s fakultete da bom odnehal. Ne, ti ni izziv k temu da se me dokončno “avtira” iz študija. To pomeni da se ne dam.

Odpravil sem se na pot s katere se ne pustim spoditi. Želim seči po zvezdah in oblikovati svoje življenje po svojih predstavah. Želim si pravico do svobode odločanja “jer ja bih da proživim na svoj način”. Žalostna resnica je da za to potrebujem diplomo.

Mislim, kaj tem ljudem ni jasno. Mediji obupani.

Zdj ko  jim je vojna proti Janši uradno uspela in jim je ratalo vsiliti slovenskim državljanom “zmago” levega trojčka, ki so jo s takim veseljem napovedovali in uvedli, se jim ustavna pravila sestavljanja vlade zdijo povsem odveč. Ne samo da niso mogli počakati dokončnih neuradnih rezultatov, ko so že poročali o Pahorjevih koalicijskih pogovorih, zdj ko so neuradni rezultati končno znani, se jim na vrat na nos mudi predstavljati možne kandidate za ministre in njihove programe dela.

Žurnal 24 danes, ko se niti še ne ve KDAJ do njegova ekscelenca prof dr Danilo Turk sploh podelil Pahorju mandat in s tem pravico da sploh začne koalicijska pogajanja, prinaša program kandidata za ministra za socialo. Ok, sj že nekaj časa vemo kam pes taco moli pri Žurnalu 24, ampak a je ustavna pravila res tako

PREPROSTO IGNORIRATI?????

Pahorja, Kresnjenko in Logobčka lahko po svoje razumem. Potem ko so se od štiri do 12 let, odvisno od dolžine kariere, slinili v opoziciji in gradili apetite prav za primer takega čudeža, se jim zdj panično mudi začet zajemat z veliko žlico tisto, kar se jim zdi, da jim tako ali tako, vsaj po zagotovilih njihovih partijskih staršev, pripada kot dedni in neizpodbitni fevd. Toliko manj mi je nerazumljivo kaj je z t.i. “neodvisnimi” mediji. Zdj ko so se znebili “groznega” Janše in “fevdalnega” Grimsa so mediji skočili navravnost nazaj tja kjer so vedno bili: v partijski žep.

Tu pa jih spet najde izjava pokojnega Kavčiča: “Intelektualne cipe, ki se prodajajo za ‘dober’ denar najboljšemu ponudniku”.

Neizpodbitno so te ljudi izvolili volici. Kako je že tista o slepcu, ki vodi slepca po cesti? Mediji, ki tako radi držijo lojtro levici, pa res niti sami ne vejo kaj bodo imeli od tega da so tako ritolizniško propagirali levico in to pravilom navkljub. Njabrž pekočo rit??? No, oni že vejo kaj njim paše, je pa vse skupi precej bolano.

PS:rad bi videl tele socialne programe. Da vidimo če se bo leva vlada kaj lepše vedla do mene in meni enakih izrednih študentov starejših od 26…