V začetku je bil b(l)og(os)

Svašta… Life is like a box of… ja, ja, ok, mama Gump. Štekamo.

25. aprila smo začel delat na Prešercu. Potem nas je zadnji teden preganjal dež. Zdj mam pa na kovnici že skor vrtec. Predvčerišnem je k meni pod večr prišel Ben Ten, ki dajnsko živi in obstoja. Na roki je imel čisto pravi Omnitrix/On-line-trix in prav zares je tak kuštravček kot v risanki/filmu. Star je mimo grede že 11.

Fantiču, je ime Jan, je s starega trga in je popolnoma hiperaktiven. Je pa tudi najbolj zabaven fante na Prešercu. Potem je tu še Rok, ki občasno pride mimo in malo posedi, tako da imam zdj že, kakor pravim vrtec. Tako ali tsako je imel Srečko prav, splača se nagovarjat otroke, tako da privlečejo starše… včasih, ko nič ne dobijo padejo v tantrume, ampak potem tolažim starše, češ, tu bomo celo poletje…

Včeraj torej z Janom delava, jst delam, on sedi in premetava modro blagajno po rokah, kaj je otrokom na blagajnah tako všeč???? to sprašujem zaradi sebe, k se še zdj s temi stvarmi igram. Samo poglejte moje delo v kovnici, živo vživljanje v igro (ne me tepst Lučka, vživljanje v vlogo je vredu za prodajo), ko so začel v cvetličarni, ki je bila včasih Pahorjev predvolilni štab, postavljati neke kavče in drugo opremo in tako cel dan.

Uletel so fotografi pa modeli pa vsega vraga folka od Diesla in imeli Fotosession. Na prešercu, Jaz nebi bil jaz, če nebi vsakega tehnika, ki je mimo šel z vozom napadel za kovanec in tako cel dan. Baje sem vsemu Dielovewmu fotosessionu ponujal vsaj po trikrat. Potem so pa uletel, popoldne, da lahko MENE poslikajo (možno da zato da bi pol mel mir).

Okol pete se je usul, pa to veste. No tik pred tem jo je Jan pobrisal domov, potem, ko se je po Prešercu vozil z biciklom, z rolerji na nogah, to mu je dovolu Tomaž, pa se je mulček, vseen zvrnil po tleh… ni se nič udaril, pa vseeno. Meni ni blo prov. Sj ko je prišel Rok je vzel še njegov kolo pa se še znjim vozil Z ROLERJI NA NOGAH.

Po tem, ko je Jan odpeketal, oz odrolala na stari trg, so po Miklošičevi vleteli visok zaraščen modrooki blondinec v luber-jack obleki, kitajka v vijolčnih škornjih in shizofren fotograf še bolj čudnega izglda, ki ni imel imiđa-umetnik torej, pa dva slovensko govoreča tipa.

Prestavl so mi prešo pred vhod od Centromerkurja,  pa mizo in me odvlekl tja. Blondi je vzel kladivo, vse smo prej koordinirali z Lučko, tako da je stvar dovolila in požegnala . In že se je začelo. Napetih pet minut kasneje smo bili konec. Tip z Diesla je vzel moj mejl in GSM številko, z lumberjackom sva se rokovala, za konec si je naredil še svoj kovanec, kar je fotograf znova poslikal.

Poanta? Te slike utegnejo bit na plakatih po Italiji, reklama za Diesel, kolekcija jesen/zima 2009/10.

Ikari, poštarski študent teologije, zdr tehnik/brat, kovničar in maneken…

Pa se poskušite kosat s tem CVjem,če se lahko.

Baje dobim tako fotke kot honorar, če lahko verjamete.

Nebi pa jst bil jst, če si nebi že predstavljal naprej: Marcus Schenkenberg (oče), Claudija Schiffer (mati) in jaz, kot otrok, nekje na Bahamih, na plaži- Dieslov katalog za poletje 2010. Si predtavljate????

RAvn sem o tem razmišljal, ko je zagrmelo in se uscalo… na srečo sem bil z vso opremo že pod streho. Poklical sem Lučko in dobil dovoljenje da pospravim. Tako sem odpeketal v Frančiškane, kjer mi je včeraj pater-vratar ponudil svojo GSM cifro, da ga lahko pokličem za vrata odpirat. Ko sem odhajal, sem najprej pozabil svoje ključe, po tem sem se vrnil po košaro za hotel Emonec. Ker pa mi nekaj, nisem vedel kaj, ni dalo miru, nisem šel do Emonca po Nazorjevi, skozi pašažo MGL in po Čopovi, pač pa po Miklošičevi na Prešerca. Tam sem našel še plakat in ga odnesel, kar skozi samostan, v skladišče. Pater vratar je bil dobre volje, pa je dovolil prehod mimo Frančiškove dvorane na vrt.

V Emoncu sem se naredil “tošeta” in postavil reklamco na mizo, poleg kavča sredi avle, ker oni imajo lokacijo za reklamce “dobro skrito”, kaj mi pa ženska ni dala boljših navodil…

V glavi sem že slišal šepet valov, modro morje, vroče sonce, jst lepo porjavel, se podajam žogo z Schenkenbergom in Schifferco… sanje, ampak lepe.

Ikari, fotomodel, svašta.

.

.

.

.

.

.

Pravljičarstvo. Tudi tako bi bilo lahko naslov mojega posta.

Danes sem pometal stanovanje in se razburjal nad neuporabno metlo: vsakič ko pometam VEČ svinjarije ostane v prostoru ali pa se s pomočjo metle samo prenese iz kotov v sredino prostora, kot pa je s pomočjo te iste metle odstranim. Namen pometanja pa je baje… ČIŠČENJE (???).

Takrat se je na MSNju pojavil moj prijatelj, ki mi je ob preselitvi samoiniciativno, brez predhodne vzpodbude ali kakršnega koli namigovanja obljubil SESALEC. Tudi ta sesalec je, delno, razlog da me pometanje stanovanja z metlo, tako nervira. Kakor bi rekla moja pokojna babica “beseda je dala besedo in Andrej me je pobaral nekaj v smislu da pride v inšpekcijo, če bo stanovanje dovolj čisto. Nakar sem mu vrnil žogico s tem, da sem ga opomnil na sesalec. Naslednja reakcija, najinemu prijateljstvu navkljub, je bila dokaj čudna “Včeraj bi mi rekel zanj.” Resnično čudna izjava kar sem povedal z besedami “TI si sesalec obljubil meni in ne obratno.”

Kasneje, ko sem pomival kopalnico, sem začel premišljevati o temi, ki me močno moti in mi gre resnično na živce. Nič nimam proti Andreju, ki se je kot prijatelj izkazal. Celo zelo sem mu hvaležen za pomoč.

Pa se bom vseeno lotil teme, ki je v sloveniji zelo razširjena. Seveda sem, pri tridesetih, v svojo veliko grozo, še vedno zelo naiven in očitno precej butast, pa sem vseeno zgrožen nad svojimi sodobniki: gre se za pravljičarstvo, t.i. bele laži in navadne prazne obljube.

V čem pa je razlika med “belo lažjo” ali pa navadnimi praznimi obljubami?

“Bela laž” je neškodljiva zadeva tipa “Ne mami, tole je palma, kje ti občutek da je to konoplja?” Ali pa prikrivanje negativne ocene v šoli “Ne mami nisem dobil cveka, dobil sem tri.” Vsakdo kdaj pove kako belo laž. Jaz sem se jih posluževal v šoli precej pogosto. Ampak odkar sem končal srednjo šolo skoraj ne čutim več potrebe zanje. Tudi zato ker sem starejši od 18 in ne bidim nikogar več, pred katerim bi svoje neuspehe moral prikrivat z belimi lažmi. Sploh pa se je moja draga mati izkazala za tako okorelo vaško katolikinjo, da ženska, ki sicer ssama pogosto povsem očitno laže, trdi da ne prenese da bi se ji lagalo; tak odnos ponavadi vodi v to, da se takim ljudem VEČ in bolj pogosto laže kot vsem ostalim, o tem pa kasneje.

Najbolj zaskrbljujoč je “trend”, ki je med slovenci zelo razširjen. Ne, ne govorim o fošiji, jamranju in samopomilovanju, ki so celo še bolj epidemično razširjeni v sloveniji. Govorim o nakladanju skozi zobe, praznih obljubahi in predvsem mladini bolje znanemu “nabijanju”.

Andrej mi je, v enem napadov, recimo temu “dobre volje” neprevidno “obljubil” sesalec, jaz pa sem, kot nepreviden in naivno neumen tip, vse verjel. Ptem ko ga je napad dobre volje minil, se je tip streznil in se odločil da svoje besede ne bo jemal resno.

V podobnem položaju sem že bil:ko sem bil pred petimi leti, potem ko sem bil relociran v Smlednik, skupaj s preostalo prtljago moje matere, postavljen pred dejstvo da ali hodim na avtobus ali pa končno naredim izpit za avto, sem se odločil za slednje. Po 15 urah vožnje je moj iunštruktor ocenil da sem zrel za izpitno vožnjo. Seveda sem želel to novico deliti z domačimi, ko je to slišala je moja teta, starejša od mene 7 let, izjavila da mi podari avto,če izpit opravim v prvo.

Nepremišljenost? Pomilovalna nadutost? Ali samo vzpodbuda? Kdo ve?

Zgodba avta pa je taka: Metod, stric si je kupil Suzukija leta indevetdeset, ko je ustanovil podjetje; ko je avto zanj postal premalo glamurozen in je presedlal v BMWja, kot se za vaškega DOO gradbinca spodobi, je avto prepustil svojemu fotru. Ta je bil takrat po vsej verjetnosti nekje v srenji fazi bolezni in ni več veliko vozil, pa tudi, rasnici na ljubo, bil je zgaran in imel je porazne reflekse: ni več veliko vozil. Po dedu je avto torej “podedovala” Nataša.

V času, ko sem opravljal izpit je ravno “premišljevala” o novem avtu. No, kakor se rado zgodi, kadar slovenci v prazno nabijajo besede, sem septembra oz oktobra opravil izpit. V PRVO. Vse govorice o avtu pa so, nadvse diskretno, potihnile. Neposreden kot včasih sem, sem po dveh mesecih Natašo na to spomnil. Po toči izgovorov bi mi moralo biti jasno da iz tega ne bo nič, a sem vztrajal in jo celo opomnil na to da “beseda nekaj velja”. Dva besedna spopada in še štiri mesece kasneje, se je Nataša vdala in mi “prodala” avto.

Dokaz torej da bi slovenskega nakladanja moral bit že vajen. Kar me vedno zbode, ni toliko opravljanje, fovšija in samopomilovanje slovencev; najbolj me bode to, da večina ljudi nepremišljeno kasi bedarije, ki jih ne misli: tako je Natašin tedanji zaročenec, sedaj je njen mož, leta 1999 glasno ponavljal, da vsakemu od nas PODARI 50 nemških mark, v primeru da nam uspe izvest potovanje v Španijo. Na pot v Šapnijo smo šli in celo prišli nazaj (Nataša, Jana in jaz)–denarja pa še vedno nisem dobil-in ga tudi nikoli ne bom, ker je Bogdan tako ali tako eden izmed glasnejših “gobezdačev”, ki jih poznam.

Zame, upam vsaj da včasih če že ne vlja vedno, velja pravilo: govori ko imaš kaj za povedati, povej kaj smielnega, obljubi samo kar nameravaš v RESNICI storiti, izogibaj se preklinjanju in prepirom-če se le da, kadar pa se ne da, bodi prvi in zadaj odločilno “bodico”. Včasih, predvsem v službi, raje zamolči kaj kar veš, ker živiš v sloveniji, kjer šefi ne cenijo prevečpametnih podrejenih.

A vse bolj pogosto se mi zdi, da sem zadnji idijot, ki se na taka navodila sploh še ozira. TV navaja ljudi na govoričenje brez kraja, takšno kot naj bi bilo duhovito, ki pa nima nobene vsebine in je namenjeno zgolj zabijanju časa in intelekta z nepomembnimi bedastočami…

Če je torej poanta da se med seboj lažemo: lažimo se, bar još malo (koliko posameznih “koncev sveta” je napovedanih med leti 2009 in 2050? 7 ali 8? No o tem pa drugič…)

Kje je zdj kakšen Cankar al pa Pregelj (ja tisti isti dotični pravi in edini forumaškega mene-bi-pa-vsi-pogrešal-če-me-ne-bo-na-državno-proslavo-pa-bi-jim-blo-nerodno-ker-me-niso-povabl slovesa) al pa vsaj resen pisatelj kot Kocbek ali pa originalni Pregelj?

Kle je cela zgodba za napisat, cel roman, ne samo ena črtica.

Začel se je v petek, ko je Marko, moj sodelovc, Big Brotherjevskega slovesa, posedal na stopnicah Frančiškanskega samostana in sem jaz, kot priden študent-delovec, postavljal “štant naše “firme”. Vidl so me torej tut “Kralji ulice” in pač sklepali svoje. Jst sem bil v kavbojkah, umazani sivi majci in neobrit… najbrž ni blo težko seštet ena plus ena…

Naslednje jutro se vrnem na Prešerca, kot ljubkovalno in povsem slovnično pravilno, v spoštljivi slovenščini imenujem trg, in postavljam “štant”. Seveda so na stopnicah posedali Kralji in se menili z mano. Za kak evro drobiža bi mi celo pomagal znosit stvari na trg a sem preveč škrt, kot rojen gorenc in so mi samo pazili prešo na trgu medtem ko sem jst znašal stvari skupaj.

Nekako ob desetih so vstali in odšli. Vmes sem veselo prodajal novce, niti ne ker niso šli zaradi zgodnje ure. Okoli enajstih so se kralji vrnili in mi prinesli ČEŠNJE: pa ne kake gnile ali črvive. Žakelj zelo zrelih in okusnih češenj. Kilo tega.

Bil sem ganjen.

Potem pa so stvari postajale samo vse bolj bizarne. Kakor se spomite je bil vikend vroč in kmalu sem moral postavit še sončnik. Spet so mi pomagali Kralji, ki so zopet čuvali stojnico. Ko sem delal, smo veselo kramljali. Bilo je zabavno. Odkril sem tudi ljudi z LEGEBITRE, ki so imeli na trgu Živo knjižnico.

Kovanci so šli dobro v promet in zvečer sem se kar skozi prostore samostana napotil na vrt, kjer sem se zaletel v patra Gostečnika, ki mu ni bilo povsem jasno kdaj sem postal novic in je samo zelo prijazno, seveda začudeno, pozdravil in odpeketal. Pa pater Gostečnik ni bil edini, ki me je opazil. Tudi brat Ksaver je prišel pozdravit in me pospremit po vrtu…

Naslednje jutro sem pri zajtrku, na klopci v vrtu, zmotil patra, ki je ravno hranil samostansko mačko, nato pa sem lepo pspravil zadeve za trg in odpeketal, znova skozi samostanske stavbe. Misleč: pa kaj v gotskih katedralah so v času “temnega srednjega veka” celo trgovali… ( pa tudi izkušnja s prof Kovačem, ki mi je dovolil jesti kebab med predavanjem z izjavo “to je pravi grški simpozij (…) mi je dala nekaj poguma).

Lepo sem postavil štant ko so se iz cerkve vsuli ministranti. Ti so me takoj “posvojili” in me temeljito izprašali o faksu, patrih in o sodelovcu Marku. Še pol ure potem ko so praktično prevzeli štant so fantalini skakljali okoli in se razposajeno smejali. Potem so izginili in z njimi eden od obeskov za ključe. Na srečo, mojo, samo eden, saj jih je bilo pet. Njihov kolovodja, Filip, se je tako ali tako držal precej zadržano in kislo, le kaj mu je bilo, ko je pa v soboto bil tako nasmejan.

Dopldan mi je mineval ob naraščajoči vročini in kovanju novcev. Ravno sem se, nekaj pred pol dvanajsto zamislil, da je Gostečnik najbrž že pri oltarju za mednarodno mašo, ko me je v realnost porinil ženski obraz, tik pred mano “Si ti zadovoljn s svojim življenjem” je rekla in potem, ko sem ji povedal da ne vem kaj želi, ker ne razumem vprašanja, je razočarano odšla.

Potem je odzvonilo poldan in ravno ko sem se hotel “skipati” pod senčnik pridejo italjani, ki so insistirali da jim naredim 7 novcev v največji vročini… spotil sem se kot vol in skoraj bi me kap. Medtem ko sem sedel v senci, naslednji dve uri in pol je trajalo, da me je minil glavobol, sem razmišljal o tem kar je ženska rekla.

Šele takrat so Marko, češnje, prijaznost Kraljev in ženska “padli skupaj”.

Ženska in vsi ostali so sklepali da sem eden od kraljev ulice. No, sej nekaj časa sem res bil. Dva večera.

Potem je prišla popoldanska vročina zaradi katere sem se sezul in bil preprosto bos. Bilo je tako vroče da cel popoldan nisem NIČ prodal. Največ kar sem zmogel je bilo sedeti v senci in upati da se shladi.

Še preden sem od legebitrašev dobil led, s katerim sem se shladil pa me je usoda znova obiskala. Neka teta je kupila novec in mi ponudila kremo s zaščitnim faktorjem, videla je namreč da sem po rokah in nogah precej opečen. Zahvalil sem se in se, precej prozorno, zlagal da jo imam doma. Teta je otožno odkimala in rekla “Ja, doma, v cukrarni, a ne?!” in odšla svojo pot.

Ni kaj, slovenci očitno padamo na stereotipe o izgledu in tako se je zgodilo da so me celo Kralji ulice ta vikend sprejeli za svojega. Zvečer, ko sem se vrnil v samoastanski vrt pa me je tam že čakal lokalni pater in me temeljito izprašal odelu.

Že res, da sedaj ko sem se odpovedal svojemu “kanoniškemu” pekrotalu nosim TAU kar preko majice, in ta Frančiškanski medaljon zelo paše k delonemu, jasno rjavemu, predpasniku srednjeveškega vajenca, ampak ironije sem se zavedel šele zvečer: ljudje, ki niso verjeli da semKralj ulice, so pa mislili da sem Frančiškan. Konec koncev sem bil pred samostanom…

Za že tako bizaren konec norega vikenda sem imel še eno presenečenje: moja mati je hotela pomagat pospravljat štant. Sej veste, to je ta, ki me je poslala v Polje…

——————————-

Pa tekmuj s tem Marko Crnkovič. Ti pa, Ž avtor, skrij se!!!!!

PS: hvala kolegom s faksa, ki me z veseljem berete. My ego is pumped.

Moje življenje kot sociološka študija, tretjič

.

.

Eni BB gledajo, drugi ga, Bogu bodi potoženo, ŽIVIMO.

Danes me je mati, poroditeljica, posesivka, kraljica pajkov in miši, pošast čez vse, povabila na kavo. Sevede, zdj ko ne živiva več v isti hiši, me kliče 3x na dan in mi travmira kako ji je dolgčas. Tudi zelo rada pride ne obisk ali vsaj “časti” kosilo, da me le ima pod kontrolo…

Potem pa pridem na kavo in mi začne zganjat svojo posesivno naravo. Moj Bog. Očitno sem naredil najhujšo napako ta mesec, ko sem ji povedal da sem opravil izpit, na katerem skoraj vsi padejo, baje. Jp, Ustavno pravo Cerkve pri gospodu prelatu. V prvo in s SAMO sedem. In je mati takoj začutila posledično potrebo po tem, da mi zamaje psihično ravnotežje v slogu “Če ne bo po moje bo pa končal v Polju”. Ta načrt se ji je enkrat že izjalovil, ampak vedno lahko proba in me nafura na cesto.

Kaj je bilo tako grozno? Da se ji je zlagal. Ne jaz. Moj kolega, da se ji je zlagal. Samo gledal sem. Brez besed. MOJA mati travmira da se ji je nekdo ki nima z njo nobene veze zlagal. Pride k meni na obisk in klepeta. Potem pa, oblastna kolikor je, misli da bo ne samo mene, ampak celo moje kolege, lovila na laž!

Ker s tem ni dosegla učinka, zelo prozorno je namigovala nekaj kar nisem niti razumel, me je opomnila, da ne bo plačala stanarine za najeto stanovanje. Skratka: znebi se prijateljev ali pa boš SPET na cesti.

BB in reality show omenjam ker v okviru dela, ki ga ta hip opravljam, kot kovač spominskih novcev na Prešernovem trgu, delam z bivšim stanovalcem BB Markom, ki je baje brezdomec. In midva bi si res imela kar precej za povedat, konec koncev sem tudi jaz častno občasno brezdomec. Zgleda da me moje meščansko stanovanje ne bo dolgo “grelo”. Sj ne da me, pa vseeno.

Poleg tega me zadnje čase veliko ljudi bere, nekaj s faksa, ostali pa od vsepovsod drugje. In dobivam veliko komentarjev v slogu “Zakaj pišeš blog”. Blog je moj egotrip, konec koncev so me z googlanjem pred časom zrinili na drugo mesto iskalnih rezultatov, hvala vsem. Na ta način hiperkompenziram dejstvo, da sem neprepoznaven. Da me nihče ne upošteva kot osebo. Če pa že, pa v negativnem slislu. “Samo zase bi se rad brigal in bi rad da me ljudje pri miru pustijo ‘jer ja bih da proživim na svoj način.’” sem nekoč rekel kolegici Naili, ko sem še delal na Soči. ” E, Kristijan moj, neče to tako da prodje.” je bil njen odgovor.

Očitno sem res zadnji slovenec, ali človek sploh, ki se ne briga za tuje čvekature. Že zato ne vodim evidence, na blogu, kdo me bere in kdo me komnetira. Rad sem bran, nočem pa poznat identitete bralcev. Tako pač je. Pumpite mi ego, samo ostanite anonimni.

Bil sem, po končanem včerajšnjem delu, na okrogli mizi, o kateri je polemika med nami študenti, tekla že na Ž avtorjevem blogu. Med mano in Pio. Tema je bil BB. Pia mi tega najbrž nebi verjela, pa ne da mam potrebo da se ji “prilizujem”, mam svoje razloge da jo spoštujem, je svoj posel moderatorke opravila odlično. Tomaž Stritar, ki ga zdj poznam tut v luči soigralca v resničnostni oddaji, je bil en od dveh pametnih gostov.

O producentu Burgerju in njeni prijateljici pa samo to: zdj mi je vse jasno. Dve roza kraljici, katerih skupni ajkju je podoben polmeru na pol prerezane tanke slamice, snemata te oddaje. Jasno da je nivo realnostnih šovov tako porazen. Ne, ne moti me da sta tipa geja. Tut to da mata polomana zapestja se preživi. Moti me da sta TEPCA.

Eden od njiju je zagovarjal mnenje v slogu “BB je resničnostni šov ki je poučen čeprav vas v bistvu zavaja. Pa sj to počnejo tut politiki in mediji itd, zakaj vas nebi še BB?”

Danes, ko sem bil torej v lokalu se mi je vse to podilo po glavi. Nato sem vstal in… odšel. Če bi ostal, bi svoji poroditeljici povedal takole:

“Tvoja stretegija nima zob. Ne bo po tvoje, nič je pa že (Če ne bo po moje bo pa NIČ). Ne moreš me spodit na cesto in nisi več v stanju da mi groziš z izeslitvijo, v primeru da ne bo po tvoje. Svojim prijateljem se NIKOLI prej nisem odpovedal zaradi tebe in se jim NIKOLI ne bom. Ne misli da se bo to zgodilo da mi boš v stanovanju, kjer trenutno bivam, predpisovala kdo me lahko obišče in zakaj. Še manj mi boš ti “cenzurirala” stavke v tebi primerno obliko.”

Aja pa še to, mati draga.

Vnukov res ne boš imela. Ampak v svoji malovaški paranoji si zgrešila bistvo. Da ti še enkrat povzamem: ti si Blondinka Ančka A.K.A. Joižica (!!!!) in živiš pri svoji frigidni 50 letni neomoženi sestri. Imaš V. stopnjo izobrazbe in si sama center SVOJEGA sveta. V vsem imaš baje prov, dokler ne odpreš ust. Potem je pa Einstein kar na enkrat Ernesto in Ludvik XIV., na portretu v ornatu, postane Markiza de Sade,… Bogu bodi potoženo.

Na drugi strani imamo fotra- tip ima prav tako V. stopnjo izobrazbe, je zakompleksan kvazi pedr, ki živi pri 55 letih pri fotru in materi, ju zajebava, ne plačuje stroškov. Tipo je zavožen bobnar bivšega benda, s koder so ga spodil, has-been- lokalni fuzbalski kvai zvezdnik in rezervni policaj. Je ozdravljen delirant s angino pektoris po lažjem infarktu…

IN OB TEM GENETSKEM BAZENU BI TI OD MENE MELA VNUKE?????

N-O-T!!!!!

Tega ji še zdj nočem v ksiht povedat. Mogoče ji bo pa kdo od bralcev poslal link… hukrs

Jp, moj lajf je trenutno tut zelo slb resničnostni šov.

PS: zgornja muzika je ilustracija mene. Jst sem ta debil ki čaka srečo v vrsti. Dost je blo stanja v vrsti.

WHEN WE WRE GOOD YOU JUST CLOSED YOUR EYES,

NOW THAT WE ARE BAD WE’LL SCAR YOUR MIND!!!!!

sporočilo?

KDOR ME NOČE RAZUMET NJ SE ME BOJI (DELAM S KLADIVOM!!!)

 Moj “rage song”.

Še besedilo za tiste, ki kakor jaz pesem razumete šele če v roki držite besedilo:

No more games, I’ma change what you call rage
Tear this mothaf**kin roof off like 2 dogs caged
I was playin in the beginnin, the mood all changed
I been chewed up and spit out and booed off stage

And these times are so hard and it’s getting even harder 
 

Stay in one spot, another day of monotony
Has gotten me to the point, I’m like a snail
I’ve got to formulate a plot or I end up in jail or shot
Success is my only mothaf**kin option, failure’s not
Mom, I love you, but this trailer’s got to go

So here I go is my shot.
Feet fail me not this may be the only opportunity that I got

Refren: You better lose yourself in the music, the moment
You want it, you better never let it go
You only get one shot, do not miss your chance to blow
This opportunity comes once in a lifetime yo,

You better lose yourself in the music, the moment
You want it, you better never let it go
You only get one shot, do not miss your chance to blow
This opportunity comes once in a lifetime you better.

Yo, yo. Ne štekam sicer rapa. Pa se tut ne pretvarjam da sem kak velik strokovnjak. Tale song me pa nagovarja.

Sej ne da me dans res čist vsi ignorerajo. Ne, celo “nategne” me kdo. O lokalnih ribarijah bom kdaj drugič pisal. Tale besedilo sem poslušal že ko sem se še pripravljal na maturo. Na maturi mi je pol zmanjkalo nekako 7 točk do pozitivnega pr matematiki. Če bi jo naredu se mi nebi bilo treba zajebavat z VSP študiji.

Jst sem že tako ali tako sam zase ugotovil da vedno izberem težjo pot skoz lajf. Samo da me pa razen enega vsi ljudje ignorerajo in mi nihče več ne privošči niti besede je pa srhljivo. A lahko mi prosim nekdo pove od kje pride ta totalna blokada komunikacije? A mi lahko kdo ni sovražnik? Bi želel kdo biti prijatelj človeka, ki ga vsi ignorirajo?

NEEEEEE

Zato pa Eminem. Moja pesem besa. Znajd se če se moreš al pa crkn…

kot so pod svetlim soncam sužni dnovi.”   (Prešeren, Krst pri Savici)

“… and when we were good-you just closed your eyes/ so when we are bad we’ll scar your mind”

in še

“…i’m not a slave to a world that does not give a shit…”

Nisem se ŽELEL rodit. Prav tako se ne pretvarjam da mi je moje življenje všeč ali da ga rad živim. V bistvu komaj čakam da se konča. (nisem EMO; ne zlorabljam žiletk za psevdo užitke)

V trenutku, ko bi mi pomoč moje družine prišla prekleto prav in bi mi “čustvena stabilnost” domačega okolja lahko pomagala naprej- sta se idijota, ki sta me zaplodila, izkazala nesposobna.

Pravijo da je noč najbolj temna ko se bliža jutro. Tudi pravijo da … no, govorijo marsikaj. (ZAnimivo je, da vedno govorijo. Molčat pa ne znajo, mar ne?) Nič pa ni res. Že pred časom sem opazil da ljudje zelo radi porivajo pred mene krožnik pogrete juhice imenovane “to je pa VAŠA krivda”.

Primer: Bolj ko sem uradnici Kliničnega Centra zatrjeval, da mi ZZZS ni potrdil bolniškega staleža in mi torej ZD Center, oz moja zdravnica, NI MOGLA izdat bolniškega lista, da bi jim ga oddal, bolj mi je uradnica zatrjevala da JE MOJA KRIVDA da ne dobim plače. Resnično sem imel občutek, kot da sejm jaz SSSZ in ZD CENTER in OBRAČUN PLAČ  in da v vseh teh kapacitetah je*emSEBE v glavo…

Tem zadevam sem dal skupno ime “TEOLOGIJA KRIVDE”.

Zdj, ko se v nasprotju z željami vse familije, trudim pridobit izobrazbo, ki bi mi omogočila diplomo in boljše življenje sta se mat in fotr zasekirala: lahko bi postal PRVI v familiji z diplomo (pa še to ne univerzitetno). Nakar so se vklopil njuni kompleksi (oba imata samo V. stopnjo) in ni hujšega kot to da jst študiram. In to celo z boljšim povprečjem kot moja mati, ki študira Geografijo.

Moja draga mati hodi okoli svoje žlahte in razlaga da sem delomrznež, ker študsiram. Da bi lahko izdelal letnik sem pustil službo, kjer sem imel boljšo plačo kot mati v svoji službi (jp, celo to mi je zamerila) in ker sem brez službe sem pač priklenjen na dom: padel bom letnik ker ne morem na izpite ali predavanja, za avto nimam benza, za mesečno nimam denarja, mati me JASNO nebi vozila v Ljubljano niti če bi imela edini avto v sloveniji, štopam lahko a mi nihče ne ustavi,… dela nimam ker preko študenta ne dobim (hodim na razgovore, pa me vsi sprašujejo kaj je to Teologija, ko razložim kaj to je mi pa povejo da me ne bodo vzeli; postal sem “klovn” razgovorov).

Skratka VSE JE spet moja KRIVDA.

Zato svet, kratko obvestilo: Nočete me razumet. Zato se me od danes naprej BOJTE!!!!!

“Bojuje se najmlajši med junaki…”

Eni stalno dajejo in eni stalno prejemajo. Jaz menjam kategorijo!” je rekla Melanie Griffith  Johnu Goddmanu  v predelavi filma “Born_Yesterday”  iz leta 1993.

No, jaz sem na istem ta hip in menjam kategorijo. Sem jo že. Prestopil sem med lutkarje.

Jaz kontroliram dogajanje in dogodke. Ne dam si več ukazovati.

Sem oko na nebu in lahko te izigram. Pozdrav ostalim lutkarjem.

http://youtube.com/watch?v=lV4zS8mlkJk

rabite še več? Ne?

 Če vam ni jasno: “Pokažem ti kako zgleda vodenje [raje za nos] v osmih kratkih korakih”. Nekaj kar obvlada tudi Janez Janša, ne samo Milan Kučan.

Pa očitno so tudi mene dobro naučili. Zdj se jim pa rahlo nabira za nohti. Smola, smola.

 Prišla je pomlad in z njo spremembe v videzu in vsebini bloga.  Spremenil sem geslo:

“Pridite, femkaj, poflufhajte vy vfi kir fe Boga boyte ieft hozhem po redi povedati kaj je on moji dufhi fturil.” Ps 66(65),16

To sem si prepisal iz faksimile izdaje Dalmatinove Biblije, ko sem jo imel priliko brati, v čitalnici na Teološki fakulteti.

Ta citat je bil že prej moje geslo, a ko sem našel, prvi slovenski prevod, sem si rekel “Za novo podobo mojega bloga bo odličen.”

Še razlaga znakov:

f=s; fh=š; y=i ali ji; i=j; zh=č

Zapis je kolikor se da originalen, ravno zato, da se ohrani starinski pomen in odnos. V svetu tranzicije, kjer vrednote počasi umirajo in jih nadomešča vsakršen kaos, poskušam ohraniti ta citat, kot moto in kot sidro v resničnosti:vrednote še nekaj veljajo, ne da se vsega zrelativizirati. Bog je eden in edini, se ne spreminja. Prav tako je življenje eno samo in resnica tudi.

To so dejstva, ki se jih poskuša izkriviti in s pomočjo izpodmikanja temeljev resničnosti proizvesti generacijo kupcev, brez vesti in brez greha, kjer je nakup vse kar šteje. Takojšnji užitek pa je zveličaven.

Postajamo podobni likom iz originalnega filma “Časovni stroj”, postajamo kot Eloji. Uprimo se temu trendu. Ohranimo absolute, da ohranimo vsaj malo dostojanstva.

Poleg gesla sem spremenil tudi vsebino in število kategorij. Mogoče bom spremenil še srajčko, ampak to boste pa že videli, ko se bo, če se bo, zgodilo.

.

.

.

.

.

.

Že nekaj časa premišljujem kateri video bi začel novo “verigo” razpoloženjskih skladb v rubriki “Moja muzika”. Končno sem se, ob veliki preivdnosti, odločil za Nabucco. Arija “S’appressan…” je tista, po kateri se mi, vsakič ko jo poslušam, naslednji dan svet podre na glavo.

Lepše sicer ni v celem Nabuccu, razen mogoče “Salgo gia”, a imam dejansko, dokazljivo, vsakič ko jo poslušam, težave. Že vsebina arije je zanimiva: Nabucco, krajše za Nabukodnozar, kralj Babilona, je pravkar zavzel Heruzalem. Vdrl je v tempelj. Pred celotnim prebivastvom in pred Prerokom se razglasi za “Edinega živečega Boga” in to kar v templju Živega Boga Izraelcev. Takrat nastane šum z neba in Prerok zapoje “Že Čutim Božji srd, Bliža se dan Tvoje jeze…”Nabucca zadane strela in se mu zmeša. Iz tega sledi še ena lepa arija te Drame, to je “Deh perdona”. Zlajnane in čip verzije “Pesmi sužnjev” ne maram. Oglejte si spot in uživajte.

Najbrž bom mel jutri težave…